Grazia Rusjan
nečakinja brata Rusjana


Sem nečakinja letalskih pionirjev Edvarda in Josipa Rusjana ter avtorica teh spletnih strani. Zahvaljujem se mojim sorodnikom iz Argentine, ki so mi priskrbeli mnogo še neobjavljenega fotografskega materiala. Zahvaljujem se tudi Edvinu Bernetiču za prevod v slovenščino, Viliju Prinčiču, Sandru Scandolari ter vsem tistim, ki so mi pomagali pri iskanju raznega materiala o mojem stricu Edvardu Rusjanu. Moj oče Carlo je bil brat Edvarda Rusjana; ko se je ta smrtno ponesrečil z letalom, je bil moj oče star šele leto in pol.
Po poklicu sem pedagoginja, preživela pa sem 28 let v Bruslju, kjer sem bila zaposlena na sedežu Evropske Unije, v kabinetu generalnega direktorja za zunanje stike ter, pozneje, za kmetijstvo. Prepotovala sem vse celine, naposled pa sem se vrnila v svojo Gorico, kjer sem se lotila raziskovalnega dela o kratkem življenju mojega strica Edvarda Rusjana. Tako sem navezala stike s sorodniki v Argentini ter s tu živečimi strokovnjaki zgodovine letalstva, z namenom, da bi ovrednotila življensko delo mojega strica Edvarda, saj si želim, da bi ga to mesto, mesto kjer je on na začetku dvajsetega stoletja zgradil več letal, oziroma zrakoplovov, ter z njimi tudi poletel v nebo, bolje spoznalo in cenilo njegovo delo. V tem svojstvu sem sodelovala tudi pri organizaciji nekaterih namenskih razstav in simpozijev ter pri izdaji knjige "Nekoč je bilo letališče - C'era una volta un campo di volo", katero je izdala založba Edizioni Vittorelli. Knjiga govori o zgodovini goriškega letališča, v njej pa je eno poglavje posvečeno mojemu stricu Edvardu Rusjanu.

Gorica, maj 2002