Bo letališče končno zaživelo? To so se spraševali številni gostje in radovedneži, ki so v meglenem sobotnem jutru obiskali goriško letališče. Na veliko poljano, oz. Velike Rojce ob mirenski cesti, jih je priklicala napoved o odprtju restavriranega hangarja, ki tam domuje že od davnega leta 1925. Gre za hangar avstrijske proizvodnje Gleiwitz, ki ga je avstrijska država dodelila Italiji kot povračilo vojne škode. Gre za dokaj veliko halo, ki je v svojih skoraj 90 letih doživela veliko lepih in hudih trenutkov. Z drugimi objekti jer hangar gostil letala italijanskega vojne letalstva, videl je zavezniške letalske napade, postal pa je tudi osrednji objekt povojnega letalskega kluba. To vlogo je opravljal še do pred nekaj leti. Za popravila, ki jih je z izdatnim prispevkom omogočilo letalsko podjetje Pipistrel iz Ajdovščine, se odpira novo poglavje goriškega letališča, ki je prve poskuse letenja gostilo že daljnega leta 1910 z bratoma Rusjan. Za sobotno priložnost je bil napovedan tudi prihod nekaterih Pipistrelovih letal iz Ajdovščine, megleno vreme pa je odsvetovalo letenje krhkih ultralahkih avionov.
V hangarju v novi in praznični preobleki, ki sta jo poleg šestih novih letal krasile še italijanska, slovenska in evropska zastava, je ob žal slabem ozvočenju, potekal celotem ceremonial odprtja. Najprej je v imenu prirediteljev, novo ustanovljenega čezmejnega društva Duca d'Aosta, spregovoril predsednik Fulvio Chianese, ki se je sprehodil skozi razgibano zgodovino letališča in izpostavil željo, da se bodo s prihodom tovarne Pipistrel stvari premaknile z mrtve točke. Slovenski prevod posega je prebral odvetnik Damjan Terpin. Sledili so pozdravi goriškega župana Ettora Romolija, sovodenjske županje Alenke Florenin, predsednika Pokrajine Enrica Gherghette, podpredsednika deželnega sveta Igorja Gabrovca ter predstavnika Banke Mediolanum, ki sodi med sponzorje pobude. Vsi so pozdravili projekt in se zahvalili ljudem, ki se z vnemo in drznimi projekti zavzemajo, da bi goriški zgodovinski objekt ponovno zasijal v polni luči. Letališče ki ne deluje, ni letališče, zato mu moramo vdahniti potrebno vitalnost, so si bili edini govorniki. Oživitev letališča in najavljena prisotnost nove tovarne letal, bosta slej ko prej botrovala tudi zagonu raznih gospodarskih vej, ki jih Goriška še kako potrebuje. Turistično in športno letenje namreč ne pomeni le veselja maloštevilnih navdušencev, pomeni tudi poživiteh raznih gospodarskih zvrsti, od gostinstva do obrtniških dejavnosti. Sovodenjska županja in Igor Gabrovec sta posegla v dvojezični obliki. Na koncu je spregovoril še Ivo Boscarol, lastnik ajdovske tovarne Pipistrel. Za njegov dvojezični govor je seveda veljalo posebno zanimanje, saj je prav on tisti, ki bo goriško letalno polje dvignil iz sivine, v katero je zapadlo. Ajdovski podjetnik je posebno poudaril dejstvo, da moramo imeti moralno dolžnost, da ohranimo ta zgodovinski dragulj in mu vtisnemo nekdanji sijaj. Podjetje Pipistrel je do sedaj investiralo že preko 600.000,00 evrov v pripravljalne posege za postavitev tovarne letal. Stvari so se zavlekle, je povedal Boscarol, ker smo naleteli na nepredvidene težave in smo morali z bodočega gradbišča odstraniti veliko starih eksplozivnih teles in na tone azbesta. Te težave smo v glavnem premostili, je nadaljeval letalski podjetnik, tako da bi se morala gradnja industrijske hale začeti že spomladi. Proizvodnja letal Panthera pa naj bi se pričela leta 2016. Zelo pa se je Boscarol obregnil ob poročanje nekaterih medijev, ki v iskanju senzacij, poročajo neresnične stvari in s tem med ljudmi ustvarjajo nejevoljo in hudo kri. Vsi si moramo zavihati rokave in verjeti v projekte, ki nas bodo v raznih oblikah izvlekli iz krize, v katero smo zapadli, je na koncu prav posebno poudaril Ivo Boscarol. 
Ves potek slavnosti je v dvojezični obliki vodila mlada gledališka igralka Lucrezia Bogaro, ki je na koncu povedala še, da je bil na goriško svečanost povabljen tudi predsednik RSlovenije Borut Pahor, ki pa se je opravičil zaradi drugih obveznosti.

Vili Prinčič
11.1.14

V petek popoldne je v prostorih Italijanskega Inštituta za kulturo v Ljubljani, ki deluje pod okriljem Veleposlaništva republike Italije v Sloveniji, potekala slovesnost, na kateri so uradno predstavili novi letalski klub, ki bo deloval na čezmejnem goriškem območju. Uradni naziv letalskega društva je »Kulturno združenje Evropski Aeroklub Bratov Rusjan-Associazione Culturale Aeroclub Europeo Fratelli Rusjan«. Združenje ima svoj statut in je že bilo registrirano pri notarju v Gorici. Pravkar pa urejujejo vso potrebno dokumentacijo za podoben vpis v Sloveniji. Na ljubljanski predstavitvi se je zbralo zares veliko število ljudi, tako da je bila dvorana italijanskega Instituta skoraj pretesna.
Zlasti številno je bilo zastopstvo iz Italije. V slovensko prestolnico so dopotovali politiki, prišli so zastopniki raznih letalskih združenj, prišli pa so tudi ljudje, ki jih to področje zanima in v tej pobudi vidijo možnosti razvoja različnih gospodarskih panog. Med gosti, ki so prinesli pozdrav pobudi, je bil senator Ettore Romoli, deželni odbornik za proizvodne dejavnosti Franco Brussa, pokrajinski odbornik za čezmejno sodelovanje Marko Marinčič in odbornik za kulturo pri goriški občini Claudio Cressati. Slabše je bila žal zastopana slovenska politična stran, zlasti še obmejna, tako da sta s slovenske strani pobudo pozdravila le poslanec Zmago Jelinčič Plemeniti, ki je obenem tudi predsednik Letalske zveze Slovenije ter direktor Regionalne razvojne agencije iz Nove Gorice Črtomir Špacapan, sicer bivši novogoriški župan. Nekaj spodbudnih besed o novi čezmejni dejavnosti sta izrekla tudi polkovnik letalstva Paolo Tarantino, sicer komandant znamenite akrobatske skupine »Frecce tricolori« ter vodja slovenske letalske šole, stotnik Alen Debeljak. 
Zelo prisrčno zasnovano prireditev je uvedel oktet iz Fare pri Gorici, nakar je dobrodošlico udeležencem izrekel namestnik italijanskega veleposlanika v Ljubljani, Roberto Neccia. Osrednji del predstavitvene slovesnosti so seveda imeli ustanovitelji društva. O zamisli, ustanovitvi, delovanju in ciljih novega čezmejnega združenja sta imela predsednik kluba Piero Marangon v italijanščini in podpredsednik Egon Malalan v slovenščini. Glavni namen združenja je seveda širiti ljubezen do letenja v evropskem duhu in v večjezični družbi. Veliko pozornost sta namenila tudi goriškemu letališču, ki naj bi tudi s pomočjo te pobude končno prenehalo z životarjenjem in zlezlo na dostojnejšo raven ponudbe in samega izgleda. 
Tako, kakršno je, ni nikomur v ponos. Usoda letališča je bila prisotna v domala vseh posegih predstavnikov iz politično-upravnih vrst.  Omeniti velja tudi, da je bila na srečanju prisotna nečakinja bratobv Rusjan, gospa Grazia Rusjan,  prisoten pa je bil tudi Domenico Rana, zastopnik družbe ENAC, ki skrbi za upravljanje letališč. O iznajditeljski žilici bratov Rusjan je spregovoril delu Srečko Gombač, sicer pisec knjige o letalskih podvigih goriških bratov. 

VIP   25.2.2006

Gorica - Časopis "Il Messaggero", 16.4.2005    Povzeto pa članku: v Gorici "krstili" šest novih ulic

Četrtkov polet je bil pa le priprava na današnjo veliko manifestacijo, ko bodo na sporedu razstave, vodeni ogledi struktur, prikazi letenja, vključno s prvim uradnim poletom EDE 5.

"Polet bo!" je izjavil novogoriški župan Črtomir Špacapan, ter tako demantiral bojazni publike ter pesimizem tehnikov in izvedencev. "Nemogoče je mogoče!" Tedanja prva letala so se spopadala z velikim problemom vzleta. Pravili so, da letalo lahko vzleti le tedaj, ko se dim cigarete dviga navpično. Z drugimi besedami povedano, tedanja letala so lahko vzletela le ob odločilni pomoči narave. In, ker se zgodovina ponavlja, današnji poskus poleta EDE 5 poteka ob sončnem zatonu prav zato, ker so statistično ravno tedaj vetrovne razmere v Vipavski dolini najugodnejše. Dogovorjena ura je ob 20.00, ali ob 8. zvečer. Na eni strani Ajdovskega letališča stoji postrojenih kakih 10 ultralahkih letal. EDE 5, petega izmed letal, ki sta jih Rusjana izdelala v 13 mesecih, še ni na spregled. Ravno tedaj pa manjši vojaški pihalni orkester naznani začetek slovesnosti ter se polagoma začno odpirati vrata bližnjega hangarja v katerem je bilo eno samo letalo: bleščeče ter popolnoma enako kot pred devetdesetimi leti: EDA 5. Zgradil ga je prijetni gospod iz Bleda, Albin Novak, kateri bo letalo tudi popeljal v Ajdovsko nebo. Albin Novak se je pri svojem delu posluževal starih načrtov, vendar se je moral odreči nekdanjemu platnu, ki je prekrivalo krila letala v prid modernejšemu in mnogo bolj odpornemu materialu. Trup letala je iz lesa, lesene palice podpirajo strukturo v podolgovati smeri, nad osjo koles je pritrjen pleteni koš, kamor bo sedel pilot, nad pilotovo glavo pa stoji motor. Na zadku ni koles, saj letalo končuje z dvema sanem podobnima zdrsoma.

Nato napoči trenutek poleta. Prijetni starejši gospod, konstruktor letala, je skoraj neviden pod zaščitno čelado. Povzpne se na zelo majhen stolček za krmilom letala ter požene motor. Nekoliko navija plin, mogoče, da bi še bolj pritegnil pozornost prisotnih. Naposled se odloči, ter se premakne. Najprej je začetek zaleta nekoliko obotovljajoči, saj zrakoplov le poskakuje po trati. Zdi se kot da z vzletom ne bo nič in celo zaletišče je malodane pri kraju. Publika je že razočarana ter nad možnostjo uspeha poleta začne prevladovati skepticizem. Ljudje namreč ne takoj doumejo, da Albin Novak za krmilom EDE 5 le posnema prvi Rusjanov polet, ko je bila dosežena višina le nekaj metrov, dolžina pa nekaj desetin metrov. Tedaj se EDA 5 obrne, ter zajame odločen zalet in suvereno poleti v nebo ter veselo opravi več krogov nad navdušeno publiko. Tedaj se izza vrhov v ozadju, katere so že zajemale večerne sence, prikaže moderni reaktivec, ki za sabo pušča običajno srebrno-belo sled, katero mali zgodovinski zrakoplov večkrat križa med svojimi preleti nad letališčem mesteca v Vipavski dolini, kar med publiko požene pravi val navdušenja.

Ob pristanku se EDA 5 vede kot pravi preizkušeni veteran neba: brezhibno, brez vsakršne negotovosti, profesionalno! Pristane, sani na zadku se mirno polože na zemljo, opravi obrat okoli lastne osi ter se usmeri k publiki, katera navdušeno ploska in spontano obkroži letalo ter stisne priletnega pilota v topel objem. Ravno tako se prisotni radovedno začno dotikati letala samega, bolje rečeno, božajo ga. Božajo trup in krila, medtem ko napovedovalčev glas po zvočnikih poziva ljudi, naj nadaljujejo praznik ob dobro založenih kioskih. Krožnik toplega golaža ter kozarček vipavskega bodo kar prav deli! Toda malokdo odide, ljudje so kot začarani in še vedno vztrajajo pri občudovanju izrednega letala iz junaških pionirskih časov na začetku stoletja. Kot če bi bilo za trenutek vsem dano, da doživijo pripovedko, skupinsko vstopijo v "stroj časa" ter poletijo za devetdeset let nazaj .....

                                                                                                                                                                                             Sandro Scandolara
                                                                                                                                                                                             Il Piccolo, 4.6.2000
Prevod Edvina Bernetiča

Letališče v Ajdovščini, četrtek 1.6.2000 ob 19.45. Kraj, datum in ura bodo v javnih občilih ostali zapisani oz. zabeleženi kot dogodek, ki zaradi svojevrstnosti v marsičem presega običajno raven vsakodnevnih novic. Vzletela je Eda 5, dokaj vestna kopija letala bratov Rusjan, s katerim je nad goriškim latališčem mlajši brat Edvard opravil nekaj uspelih poletov spomladi daljnega leta 1910. Živimo v času, ko je tehnologija in z njo letalstvo dosegla neverjetno stopnjo razvoja, tako da se nam skoraj nič ne zdi več zanimivo. Včasih ostanemo malodane povsem brezbrižni pri kateri koli novi iznajdbi in skoraj nobena novost ne pritegne več naše pozornosti. Takorekoč zdolgočaseno zazehamo pri pogledu na najsodobnejša letala neverjetnih tehničnih sposobnosti, ostali pa smo popolnoma prevzeti, ko so se odprla vrata ajdovskega hangarja in so zadolženi ob zvokih vojaške fanfare potisnili Edo 5 na plano. Vsi smo občudovali to krhko letalo, zgrajeno iz lesenih letvic in s krili prekritimi s prevleko podobno platnu. Ob tem svečanem in obenem ganljivem dogodku si upam trditi, da ga ni bilo med prisotnimi človeka, ki bi za trenutek ne pomislil: to je najlepše letalo na svetu!  To se sicer nekoliko banalno sliši, a vendar, kljub svoji skromnosti in sila preprosti izdelavi, ima Eda 5 v sebi zares nekaj, kar dobesedno očara in je kot enokrilec veljala za pravo redkost med pionirji latalstva, poleg tega, da ji v izvirni in elegantno zasnovani obliki skorajda ni bilo para.
Rusjanova Eda 5 in njena devetdeset let mlajša kopija se na prvi pogled bistveno ne razlikujeta. Glavne razlike pa so seveda v uporabljenih materialih, zlasti pa v motorju. Edvardu in Jožetu Rusjanu je največ preglavic delal prav prešibak motor. Njihov Anzani francoske izdelave je zmogel le 25 KM, novo Edo 5 pa poganja trikrat močnejši motor. Po ťkrstuŤ letala, katerega botri so bili Edvardova nečakinja Grazia Russian iz Gorice (kmalu ponovno Rusjan), novogoriški župan Črtomir Špacapan, Darko Petelin, direktor založbe Defensor iz Ljubljane, ki izdaja tudi letalsko revijo Krila ter general slovenske vojske Iztok Podbregar. S kozarčkom penečega vina so čestitali konstruktorju nove Ede 5, bivšemu pilotu civilnega letalstva Albinu Novaku z Bleda, letalu in pilotu pa voščili uspešen in srečen polet. Na pilotski sedež je sedel sam konstruktor (mimogrede Albin Novak nosi na sebi že sedem križev), pognal motor in po daljšem zaletu, se je Eda 5 odlepila od tal. Dokaj hitro in brez večjih težav je dosegla višino kakih 100 m ter kar nekajkrat zaokrožila nad letališčem. Let je trajal kakih deset minut, nakar je letalo brezhibno pristalo med navdušenim ploskanjem prisotnih. Predstavitveni govor in podroben opis poleta je opravil urednik revije Krila Tone Polenec.
Vse četrtkovo popoldne je bil posvečeno Edi 5. Najprej je bila v pred nekaj leti obnovljenem dvorcu na Vogrskem tiskovna konferenca, na kateri sta poleg novogoriškega župana Črtomirja Špacapana spregovorila še direktor založbe Defensor Darko Petelin in zgodovinar ter pisec številnih knjig in publikacij o letalstvu Sandi Sitar iz Ljubljane. Sledila je vožnja v Ajdovščino na že prej omenjeno prireditev.
Občina Nova Gorica je pobudnik različnih prireditev posvečenih letalskim naporom bratov Rusjan. Tako bo v torek 6. t.m. ob 17.30 uri slovesnost ob spomeniku Edvardu Rusjanu na Erjavčevi ulici, kjer bodo počastili obletnico rojtva goriškega pionirja letalstva. Kot napovedujejo bodo priletela tudi letala in odskočili bodo padalci, ki bodo pristali na bližnjih zelenicah. Napovedano je, da bo jeseni izšla publikacija o Rusjanu, nakar bodo v Novi Gorici priredili mednarodni simpozij o bratih Rusjan.

VIP - Primorski dnevnik, 6.6.2000

V soboto, 24. oktobra 2004 je Giuliano Sadar, novinar pri TV postaji RAI 3, predstavil na tedenski televizijski oddaji “Il settimanale – Tednik”, prispevek o bratih Rusjan, goriških pionirjih letalstva. V prispevku je opis njunih prizadevanj, od gradnje poskusnih letal v njihovi hiši v Ul. Capella, 8 v Gorici,  pa do prvih poletov na goriških Malih in Velikih Rojcah. Zaobjeto je tudi obdobje Rusjanov v Zagrebu in usoden padec na letalskem mitingu v Beogradu. 
Posrečena je glasba, ki spremlja posnetek. Veliko je fotografij in dokumentarnih filmov. Ocena oddaje je nadvse pozitivna.

V zadnjih mesecih so se javna občila precej razpisala ali drugače poročala o Edvardu Rusjanu, prvemu slovenskemu letalcu. November 1999 je namreč pomenil 90-letnico prvega poleta kakega Slovenca na letalni napravi lastne izdelave. Prispevki o goriškem pionirju letalstva so se in se v tisku ter drugih občilih pojavljajo v presledkih, ki so vezani na pomembnejše trenutke njegovega kratkega, vendar ustvarjalnega življenja (obletnica rojstva, prvi polet, tragična smrt). Rusjanovo življenje in delo sta torej bila dokaj podrobno obdelana, tako da bi z dokajšnjo težavo našli kako manj znano poglavje, ki bi tako ali drugače bilo povezano z goriškim pionirjem letenja. Pa vendar! Naključje je namreč hotelo, da sem prišel v stik z Vinkom Troho iz Nove Gorice, sicer članom tamkajšnjega Filatelističnega društva "Franc Marušič". Med klepetom sva se dotaknila tudi Rusjana in tedaj sem izvedel, da se je filatelija večkrat spomnila na goriškega letalca, pa čeprav je širša javnost o tem malo seznanjena. Ta prispevek naj bi torej pripomogel, da bi krogu bralcev predstavili dejavnost, ki je v teku desetletij na svojevrsten način želela počastiti spomin na tragično preminulega goriškega rojaka.
Filatelistično društvo Nova Gorica je jugoslovanskemu PTT podjetju že davnega leta 1952 predlagalo, da bi poskrbelo za izdajo poštne znamke z likom Edvarda Rusjana. Ta znamka naj bi izšla v seriji, ki je bila posvečena znamenitim osebnostim. Novogoriško društvo je takrat dobilo odgovor, da za izdajo znamke ni pravi čas, češ da bi morala le-ta  soupadati s kako okroglo obletnico. Poštna uprava pa je obljubila, da bodo predlog upoštevali v kasnejših letih. To se je tudi zgodilo in oktobra leta 1960 je izšla znamka, ki se je vezala na 50-letnico uspešnega poleta Edvarda Rusjana v Zagrebu. Žal pa je ta znamka nekoliko pomanjkljva, saj ni na njej označena nobena letnica. V srbohrvaščini in v cirilici sicer na majhno piše "50-letnica prvih poletov v Jugoslaviji", ne piše pa kdaj so bili ti poleti opravljeni in tudi ne kdaj je bila znamka izdana. (foto št. 1 – Poleg portreta mladega pilota z imenom napisanim izključno v cirilici je prikazano še Merćep-Rusjanovo letalo, ki je prvič vzletelo v Zagrebu 13.11.1910).
Za ponovni predlog za izdajo priložnostne poštne znamke so se pri Filateličnem društvu Nova Gorica odločili februarja 1986, to se pravi leta, ki je soupadalo s 100-letnico rojstva Edvarda Rusjana in 75. obletnico njegove smrti. Žal tudi takrat prošnja ni bila sprejeta in jugoslovansko PTT podjetje je tisk znamke prestavilo na leto 1991 z utemeljitvijo, da bi s to izdajo počastilo 80-letnico smrti goriškega graditelja letal. Ta znamka je izšla aprila 1991, to se pravi v času, ko je Jugoslavija že neustavljivo pokala po šivih in preživljala zadnje vzdihljaje. Neizogiben razpad države se je pričel že čez nekaj mesecev. (foto št. 2 – na znamki je poleg portreta Edvarda Rusjana upodobljeno tudi njegovo letalo Eda 6. Ob tisti priložnosti je novogoriško Filatelistično društvo izdalo tudi priložnostno dopisnico in priložnostni poštni žig).
Posoško Filatelistično društvo je poskrbelo tudi za samostojne priložnostne izdaje v počastitev goriškega pionirja letalstva. V vseh teh primerih sicer ni šlo za izdajo poštnih znamk, ker pristojna za te zadeve je lahko samo državna poštna uprava. Novogoriški krožek pa se lahko pohvali z izdajo cele vrste priložnostnih dopisnic in poštnih žigov. Novogoričani so tako poskrbeli za izdajo spominskega poštnega žiga ob odkritju spomenika Edvardu Rusjanu v središču Nove Gorice. To se je zgodilo 11.9.1960 (foto št. 3). Poleg obrisa značilnega spomenika in datuma odkritja, lahko iz polkrožnega napisa razberemo, da so žig izdali ob 50-letnici prvih letov v Jugoslaviji. Ta napis nam daje nekoliko misliti. Kdor kolikor toliko pozna zgodovino oz. zaporedje Rusjanovih poletov bo takoj opazil, da trditev, ki jo prinaša napis, ni povsem točna. Prvi polet je Edvard Rusjan opravil na Malih Rojcah v Gorici 25.11.1909, torej 51 in ne 50 let prej. Netočnost se odraža tudi v besedi Jugoslavija. Gorica in Goriška, pa tudi vse ostale slovenske dežele, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina so do leta 1918 bile del avstroogrske monarhije. Srbija in Črna Gora pa sta bili kraljevini zase. Makedonija je bila del Srbije. Jugoslavija kot država torej sploh še ni obstajala (uradno si je to ime nadela šele leta 1931), pa čeprav je med narodi v vseh teh deželah bila prisotna ideja o pripadnosti neki širši jugoslovanski skupnosti. Tudi Rusjan in veliko goriških Slovencev je najbrž tako čutilo. Sklepati je torej, da so napis na žigu bržkone morali nekoliko prilagoditi takratnim razmeram. Gorica, kjer je Rusjan opravil veliko poletov, se je namreč znašla v Italiji in zato mesto v tujini ni najbolj odgovarjalo potrebam. Čeprav to ni nikjer izrecno pudarjeno, je potrebam bolj ustrezal Zagreb, drugo največje mesto v Jugoslaviji, kjer sta Edvard Rusjan in njegov brat Jože delovala jeseni 1910.
Za izdajo dveh priložnostnih ovitkov z dnevnim žigom je poskrbelo tudi Filatelistično društvo iz Ajdovščine. S tem so želeli  počastiti 60 let poletov na jugoslovanskih tleh (v tem primeru so upoštevali pravo obletnico). Obenem so poleti leta 1969 na ajdovskem športnem letališču priredili velik letalski miting.
100-letnico rojstva in 75-letnico smrti Edvarda Rusjana se je spomnilo FD Nova Gorica z izdajo priložnostnega ovitka in poštnega žiga. Na ovitku je natisnjeno Merćep-Rusjanovo letalo, na žigu pa spomenik Edvardu Rusjanu v Novi Gorici (foto št. 4). Novogoriški filatelisti so se na svojevrsten način spomnili na Edvarda Rusjana tudi ob priložnosti 80-obletnice prvega poleta. Član društva Vinko Troha je v samozaložbi poskrbel za izdajo priložnostnega ovitka in poštnega žiga, na katerem je upodobljeno Rusjanovo letalo EDA 1. Aprila leta 1991 pa sta ob 80-letnici njegove tragične smrti na letalskem mitingu v Beogradu izšli priložnostni ovitek in poštni žig.
V ostalih filatelističnih krogih nekdanje Jugoslavije ni vladalo posebno zanimanje za Edvarda Rusjana. Poleg izdaj v Novi Gorici in Ajdovščini je znan samo še en primer tiska priložnostne dopisnice. Za to je poskrbelo FD »Kosmos« iz Zemuna v Srbiji, ki je spominski ovitek izdalo leta 1989 ob 80-letnici prvega poleta. Natisnjen je pravilen datum prvega Rusjanovega poleta (25.11.1909), pripisano pa je še ime mesta Nova Gorica (Pripomba: to mesto  takrat sploh še ni obstajalo, saj so ga začeli graditi leta 1947 in zato ne sodi v ta kontekst!).(foto št. 5). Nobenih podatkov pa ni, da bi v obdobju med obema vojnama v tedanji kraljevini Jugoslaviji izdali kako znamko ali natisnili kako priložnostno dopisnico.
Do tu zgodovina. Kaj pa v bodoče? Filatelistično društvo "Franc Marušič" iz Nove Gorice bo letos posredovalo poštni upravi Slovenije predlog za izdajo priložnostne poštne znamke, ki naj bi izšla leta 2001 in bi soupadala z 90-letnico smrti Edvarda Rusjana. To bi tudi bila prva znamka izdana v počastitev goriškega pionirja letalstva, ki bi izšla v samostojni Sloveniji.
Za konec pa še tole: v minulih desetletjih se je zelo rado poudarjalo, da je bil Edvard Rusjan prvi jugoslovanski letalec. Še bolj kot v Sloveniji so to radi poudarjali v ostalih jugoslovanskih republikah, najbolj še v Srbiji, kjer je Rusjan pokopan. Res je, da so Edvardu januarja 1911 v Beogradu priredili veličasten pogreb, res pa je tudi, da so nanj dokaj hitro pozabili. Prav pred kakim tednom mi je padel v roke nek beograjski časopis novejše dobe, v katerem se neki srbski zgodovinar zgraža nad dejstvom, da Beograd še ni utegnil postaviti skromnega obeležja toliko "opevanemu" Rusjanu. Na mestu padca Rusjanovega letala pod trdnjavo Kalemegdan v Beogradu namreč že 80 let gradijo spomenik v čast goriškemu pilotu. Spomenik ni zadobil še svojih značilnih oblik samo zato, ker so za gradbeni material uporabljali izključno "lepe besede", zaključuje svoje razmišljanje  beograjski zgodovinar.
Filatelija je bržkone dober pokazatelj o smereh in načinih razmišljanja v neki državi. Neredko so tudi preproste in navidezno nedolžne stvarce, kot je to lahko poštna znamka, vezane na zgodovinske trenutke, na dogajanje in na politično ozračje v državi, včasih celo na dnevno poltiko. Znamka je namreč nekaj, kar ostane v raznih zbirkah in je iz nje mogoče razbrati marsikaj. To pa je vprašanje, ki sodi že na drugačno raven razmišljanja. Iz pričujočega zapisa lahko le ugotovimo, da so se za Rusjana resnično zavzemali skoraj izključno goriški filatelistični krogi, medtem ko so se višje poštne oblasti nekoliko izmikale in celo zavlačevale izdajanje znamk s to tematiko. Kako bo s tem v novi državi, bo pač pokazala prihodnost.

VIP - Primorski Dnevnik, 12.3.2000