O Edvardu in njegovemu bratu Jožetu Rusjanu, pionirjih slovenskega in svetovnega letalstva, je bilo veliko povedanega in napisanega. Manj pa je znanega o njuni družini, ki je hočeš-nočeš podoživjala vsa prizadevanja, napore, uspehe in neuspehe mladih konstruktorjev. Številna družina je na začetku prejšnjega stoletja živela v hiši pod Kostanjevico, kjer si je oče Franc Rusjan uredil manjšo sodarsko delavnico. To dejavnost je opravljal v delavnici ob hiši in tudi v manjši lopi na dvorišču. Veljal je za odličnega obrtnika, ki je svojo dejavnost oglaševal tudi v takratnih slovenskih časopisih in koledarjih. Pri delu sta mu pomagala sinova Jože in Edvard, ki sta se tudi dobro izučila v izdelovanju sodov vseh vrst. Starejši od bratov Jože se je 1.8.1910 oženil z Marijo Jurič in si je stanovanje uredil v eni od sosednjih ulic. Edvard pa je še vedno živel v očetovi hiši. Tam so poleg mame Grazie Cabas-Rusjan živele še hčere Lojzka-Gigia (rojena 23.10.1892 v Trstu), Marija (rojena v Gorici 10.7.1897), Ivanka-Nucci (rojena v Gorici 2.5.1904), sin Anton-Tunin (rojen v Gorici 6.1.1900), in kot zadnji sinček Karlo (rojen v Gorici 1910). Leta 1902 se je zakoncema Rusjan rodil še en sin, tudi Karlo, ki pa je umrl leta 1906, star komaj 4 leta. Številno družino je sestavljala  še hči Ana-Anita, rojena v Trstu 6.2.1988 in se je izselila v Argentino že leta 1906.  Najbrž je bila bila prav ona tista, ki je vplivala, da so se v Južno Ameriko izselili še štirje člani družine Rusjan. 
Na en ali drug način so med leti 1908 do 1911 vsi člani pobliže doživljali in po najboljših močeh pomagali pri snovanju in pripravi letal, ki so nastajala v domači delavnici v ul. Cappella. Popravila in izboljšave pa sta brata opravčljala na dveh letalnih poljih pri Gorici, leta 1909 na Malih Rojcah, 1910 pa na Velikih Rojcah južno od mesta. Oče Franc je bratoma nudil prostore, pa tudi znanje pri rokovanju z raznimi materiali, v prvi vrsti z lesom in kovinskim okovjem. Dokler se je dalo, jima je pomagal tudi finančno. V dela prizadevnih bratov pa se je po raznih podatkih še najbolj vključila sestra Lojzka-Gigia, ki je doma z mamo skrbela za hišna opravila, bila pa je tudi izučena šivilja. In prav to njeno znanje je bratoma prišlo zelo prav, saj jima je bila sestra v veliko pomoč pri šivanju platna, s katerim sta brata prekrivala krila svojih sedmih enokrilnih, dvokrilnih in trokrilnih letal. Zdi se skoraj nemogoče, da je v dobrem letu dni, v sodarski delavnici Rusjanovih nastalo toliko letal lastne zasnove in izdelave. Vedeti gre namreč, da z razliko francoskih in ameriških snovalvev letalnih strojev, ki so bili po vrsti bogati ljudje in izobraženi na tehničnih področjih fizike in mehanike, sta bila Jože in Edvard le dobra mizarja-sodarja in še brez denarja povrhu. Bila pa sta neverjetno vztrajna, podjetna,  iznajdljiva in željna uspehov. Njun cilj je bil namreč, da bi z letali, ki so bila mojstrsko zasnovana, stopila tudi na tržišče in se vrgla v prodajo svojih izdelkov. V njune sanje in napore je najbolj verjela prav sestra Lojzka-Gigia, ki je zelo tesno sledila in sodelovala pri zahtevnih opravilih. Pomanjkanje denarja, s katerim bi si brata preskrbela boljši motor (njun motor Anzani francoske izdelave je bil namreč kupljen iz druge roke in je sproščal le 25 KM), je botrovalo, da goriški poskusi niso obrodili zaželjenih sadov. Pravi uspeh se je rodil šele jeseni 1910 v delavnici bogatega trgovca Mihajla Merćepa v Zagrebu, ko je letalo imenovano Merćep-Rusjan uspešno prestalo vse poizkuse in bilo pripravljeno za odhod na daljšo turnejo po mestih Balkana. Namen je bil promocionalno obiskati Beograd, Sofijo, Bukarešto, Carigrad in verjetno še druga mesta. Žal so se je sanje razblinile že v Beogradu, ko se je zaradi močnega vetra, letalo zrušilo na breg Save pod trdnjavo Kalemegdan. Padec je bil usoden za komaj 24-letnega Edvarda. Veličastnega pogreba, ki so ga 12. januarja 1911 goriškemu Ikarusu pripravili v Beogradu, se je od Rusjanove družine udeležila le sestra Lojzka-Gigia, ki jo je v Beograd pospremil njen zaročenec Giovanni Tapari iz Gorice. Kot so poročali takratni časopisi je vidno ganjena Lojzka stopila v kapelo v spremstvu zaročenca in Mihajla Merćepa. Z bolestnim vzklicem se je vrgla na bratovo truplo. Ihtela je in jokala ter poljubljala Edvardovo mrtvo lice. Z velikim trudom so jo prisotni odvedli od krste, so še pisali časopisi. Po pogrebu je na povratku iz Beograda Lojzka-Gigia prinesla pretresljivo fotografijo padajočega letala, ki pa je ni pokazala niti očetu in mami. Ta fotografija je z Lojzko in njenim možem Giovannijem romala v Argentino. Zaročenca sta se namreč poročila v Gorici 15. aprila 1912, leto po Edvardovi smrti. Točen datum ni znan, vendar izgleda, da sta se v Južno Ameriko izselila že takoj po poroki in se naselila v drugem največjem argentinskem mestu Rosario. Leto kasneje 1913 se je v Argentino izselil tudi Jože Rusjan z družino, leta 1920 sestra Marija in leta 1923 še brat Anton-Tonin. 
Fotografija padajočega letala je v Gorico prispela šele leta 2000, skupaj z mnogimi fotografijami in opisi Rusjanove družine v Gorici in njenih potomcev v Argentini. Vsi izseljeni Rusjani so živeli v Buenos Airesu, razen Lojzke-Gigie, ki se je nastanila v Rosariu. Po napaki zapisnikarja, ki je beležil priseljence, je goriški Tapari (govori se, da je bil madžarskega porekla) postal Tappari. Tako se zdaj pišejo vsi nasledniki te družine. Lojzka in Giovanni sta imela tri otroke: leta 1915 se jima je rodil sin Francisco, leta 1927 sin Adolfo in leta 1931 hčerka Hebe. Prav Hebe je bila tista, s katero je sestrična Grazia Rusjan iz Gorice pred leti navezala stike, ki so botrovali dospetju kar bogate zbirke še nepoznanih fotografij in drugega dokumentarno zanimivega materiala. Hebe je tudi posredovala zgodbo, ki jo je izvedela od mame Lojzke, in sicer da je prav ona bila tista, ki je v Gorici pomagala šivati platnena krila bratovim letalom. Prej se do tega podatka ni dokopal nihče od zgodovinarjev, ki so proučevali in pisali zgodbo o bratih Rusjan. Škoda, da se ti zgodovinarji niso prej pozanimali pri številčno kar močni skupnosti Rusjanov v Argentini, kajti s takrat nabranimi pričevanji, bi se naše vèdenje o prizadevanjih goriških bratov znatno povečalo. Lojzka-Gigia Rusjan je umrla v Rosariu 6. junija 1984, njen mož Giovanni Tappari pa 24. septembra 1966, to je osemnajst let prej. 
Septembra 2006 je v Gorico dopotoval Adolfov sin, vnuk Lojzke, inženir agronomije Eduardo Tappari. Obiskal je kraje kjer je nastajala pravljica goriških pionirjev letalstva o kateri mu je kot dečku govorila stara mati Lojzka. Sestrična Grazia in njeni goriški prijatelji, so Argentincu pokazali hišo Rusjanov pod Kostanjevico, obe letalni polji, peljali pa so ga tudi v Novo Gorico, kjer se je ob spomeniku s šopkom cvetja poklonil spominu na strica Edvarda Rusjana.

Vili Prinčič
10.11.19