Slovesnost ob grobu Edvarda Rusjana
(Beograd, 14. aprila 2018)


 


Srbsko Združenje za zgodovino avtomobilov je položilo venec na grob slovenskega pionirja letalstva, Edvarda Rusjana. To se je dogodilo na pokopališču v Beogradu, 14. aprila 2018 med svečanostjo, ki jo je vodil predsednik Nebojša Djordjević. Svečanosti se je udeležilo veliko ljudi.

 

NA GROBU EDVARDA RUSJANA V BEOGRADU
(9.1.2012)



 
V ponedeljek 9. januarja 2012 je potekala 101. obletnica nesrečne smrti Edvarda Rusjana, goriškega pionirja detalstva. Njegov spominu je na grobu v Beogradu počastila tudi večja skupina  izletnikov iz vse Slovenije, tudi iz Gorice. Obisk Beograda je pripravilo društvo bivših vojaških pilotov iz Brežic, ki je leta 2007 postavilo doprsni kip na grogu mladega pilota. 
Izletniki iz Slovednije so najprej položili venec na mestu padca Rusjanovega letala na bregu Save, dan kasneje pa so se z vencem poklonili Edvardu Rusjanu na osrednjem beograjskem pokopališču. Kratek nagovor ob grobu rojaka sta imela Ernest Ferk, predsednik društva bivših pilotov iz Brežic in Vili Prinčič v imenu goriških Slovencev. Na poti domov je Vili Prinčič  predstavil svojo knjigo „V sinjo brezkončnost“, ki je izšla pred dvema tednoma in govori prav o prizadevanjih bratov Rusjan. Knjiga prinaša tudi sedanje poglede do dela goriških pionirjev letalstva, ki sta nemalo propomogla k naglemu razvoju letalstva v Evropi.

 
 
 

 
 
NA POGREBU LETALCA EDVARDA RUSJANA V BEOGRADU JE GOVORIL SLOVENEC DR. NIKO ZUPANIČ

V četrtek 9.1.2008 je minilo 97 let od tragične smrti enega od svetovnih pionirjev letalstva, Goričana Edvarda Rusjana.  Smrt ga je doletela med poskusnim poletom v Beogradu, ko je močan sunek vetra-košave zlomil krilo krhkega letala med poletom nad sotočjem Donave in Save. Letalo se je zrušilo na železniško progo tik pod mogočno trdnjavo Kalemegdan. Za mladega Goričana ni bilo več pomoči. Za posledicami hudih poškodb je umrl med prevozom v bolnišnico. Če bi letalo strmoglavilo le nekaj metrov stran, bi padlo v vodo in pogumni letalec bi se po vsej verjetnosti rešil. Iz nekaterih virov izhaja, da si je Rusjan pred poletom slekel težko usnjato vetrovko, kajti računal je na možni padec ali pristanek v vodi. Žal je usoda hotela drugače. O Edvardu Rusjanu, njegovem bratu Jožetu, o njunih prizadevanjih pri zasnovi in gradnji letal, o poskusih letenja,  o uspehih in neuspehih v Gorici in kasneje v Zagrebu v letih 1909 in 1910 je bilo veliko napisanega, povedanega in objavljenega. Veliko je bilo napisanega tudi o pogrebni svečanosti. Beograjske oblasti so mlademu Sokolu, kot ga je med žalnim nagovorom imeloval znani srbski pisatelj Branislav Nušić, pripravile veličasten pogreb z udeležbo več tisoč ljudi. Z vencem je bil prisoten tudi predstavnik srbske kraljeve družine Kljub temu, da je Rusjan bil avstro-ogrski državljan, so ga Srbi imeli za krvnega brata in so bili nanj zelo ponosni. Pokopali so ga na osrednjem beograjskem pokopališču na predelu, kjer imajo svoj tihi dom velikani iz srbskega sveta znanosti, umetnosti in politike. Njegov grob so pred kakim letom uredili letalski krogi iz Slovenije ter nad že obstoječo ploščo postavili doprsni kip. 
V nobenem zapisu, ne knjigi o Rusjanu pa ne najdemo podatka, da je glavni govor pri pogrebu imel Slovenec dr. Niko Zupanič, po rodu iz Bele Krajine, ki je takrat živel in delal v Beogradu. Bil je mednarodno priznan etnolog, antropolog, zgodovinar in diplomat ter je bil pred in po prvi svetovni vojni zaposlen v Etnološkem inštitutu v Beogradu. Bil je tudi član Jugoslovanskega odbora, ki je deloval v Londonu med prvo svetovno vojno. Na Internetu dobimo o njem marsikaj zanimivega, začuda pa v Enciklopediji Slovenije ni o njem niti besede. Njemu, Slovencu je bil torej zaupan osrednji govor pri pogrebu Edvarda Rusjana. Govoril je v sloveščini, pa čeprav se tu pa tam v govoru, bodisi jezikovno, kot tudi v načinu podajanja čuti vpliv srbščine. Na enem mestu Zupanič celo pravi, da je slovenščina narečje. Kar nam je znano, ta govor ni bil objavljen še v nobeni zgodovinski knjigi oz. zapisu o bratih Rusjan. Govor je v celoti objavil goriški časopis Soča z dne 19.1.1911. Zaradi zanimivih odtenkov in svojevrstnih primerjav, ga prinašamo v celoti. Tako piše Soča:

Novo Vreme (časopis – op. ur.) iz Belegagrada prinaša govor, katerega je govoril Slovenec dr. Niko Zupanič ob Rusjanovem pogrebu. Govoril je ta govor, ko so prinesli krsto iz katoliške cerkve tik avstrijskega poslaništva in jo postavili na mrtvaški sprevodni voz. Zamrli so poslednji akordi žalnice, ki jo je svirala vojaška godba 6. pešpolka, nato je začel govoriti dr. Niko Zupanič:

"Mrtvi rojak, ti si dal življenje v zemlji Srbiji, pustil si dušo med Srbi, ki so po krvi in jeziku skoraj isti, kakor narod, kateremu pripadaš ti in lahko bi ti izrekel poslednji pozdrav v jeziku te zemlje, ali naj ti bode izrečen v Tvojem narečju. 
Tragična je tvoja smrt, mili rojak, in ta zimski dan, ta metni dan odgovarja čustvom našega srca, katerega čutimo zaradi tebe. Težko nam je pri srcu za tebe v tej zimski predpodobi smrti, ali še težje bi nam bilo za tebe, da si umrl v cvetoči pomladi kakor si ti, lep, mlad, cvetoč in poln nad. Res neizbežen je prirode zakon, da mora vse umreti. In če se težko ločimo od starih znancev in sorodnikov in nam ločitev bridke seka rane, tem huje se nam krči srce, kadar kdo gre iz tega sveta »ante diem«. Izgledaš mi kakor mladi cvet, katerega slana zamori iznenada na polju. Podoben si mlademu hrastu na gori, katerega je nevihta izruvala in pobila na tla.
Kakor Sokol si se vzpel pod oblake, mili rojak, pod nebo v kraljestvo zraka, da zavladaš višinam in daljinam. Ali pal si kakor od bliska zadet mrtev na tla ti slovenski Ikaros. Sovražni so človeku elementi narave, ker duh njegov stalno teži za tem, da si jih upokori in jih podvrže, vpreže njihovo moč v korist človeštva. Podjarmiti si hotel sebi cesarstvo Pola in dobro si napredoval v svoji hrabrosti, ali bil si vendar še prešibak, bil si zahrbtno prijet od sovražnega elementa in pal si iz višin. 
V zemlji slovenski, ne daleč od izvira Save si zagledal dan življenja, a našel si svoj konec na kraju Save, kjer hiti v objem našemu staremu slovanskemu Dunavu. Krasen srebrn pas je Bog dal z reko Savo za vez našim jugoslovanskim narodom, po katerih ona teče: a kulturni pijonirji in rodoljubi, med katere si spadal tudi ti mrtvi rojak, utrjevali so in množili vezi med temi zemljami. S svojim izumom in junaškim duhom pokazal si svetu, da se tudi tvoj mali slovenski narod udeležuje pri reševanju velikih svetovnih problemov, ali nisi pozabil svojega pokoljenja in svojih najbližjih rojakov. Tvoje misli privlačivala je trojna privlačna moč, v smeri toka Save, med krvne brate. In poletel so izpod Triglava, kakor orel niz našo Savo v Zagreb in Belgrad. Neprevarljiva je moč krvi in potencialne sile čustvenih misli, ki spe v nji. Prebude se z elementarno silo prej ali slej in privro na dan. In kakor na sodni dan glas trombe dobre in hudobne, tako združi sorodnost krvi in jezika gotovo enkrat rodove enega plemena, v silni zbor naroda.
Slovencem kako da je sojeno umirati po obzidjem Belgrada. V petnajstem stoletju posekali so divji Madžari vladarja slovenske zemlje, Ulrika Celjskega, ki je bil zet srbskega gospodarja Jurija Brankovića iz Smedereva. Da bi mogli streti turško barbarstvo, borili so se tudi slovenski mladeniči pod zidovi Belgrada. In mnoga hekatomba Slovencev močila je s svojo krvjo tla, kjer si ti, mrtvi rojak, pustil svojo dušo. V živem spominu je ostal Belgrad in dogodki okoli njega potomcem izginulih junakov. In ne poje brez vzroka slovenska narodna pesem:
      Stoji, stoji tam Beligrad,
      za gradom teče rdeča kri,
     da bi gnala mlinske kamne tri.
Mrtvi rojak, ti nisi prišel v Belgrad borit se oborožen s puško in mečem, ni politično. Danes sije nad Belgradom solnce svobode. Ti si prišel bratom Srbom pokazat, kako se znajo Slovenci boriti tudi z uma svitlim mečem.
In tudi na tem polju imel si ti zgled in primer v prošlosti Belgrada. Soroden tebi po duhu, proučeval je pod Belgradom, sin slovenske kmetice Jurij Vega, balistiko. Uporabljal znanje iz matematike in tehnike, ter izumil nove topove za obleganje trdnjave, kateri je vzel Lavdon Turkom.
Ni ti bila, mrtvi rojak, pot življenja s cvetjem posuta. Imel si mnogo skrbi, mnogo zatajevanja, a malo veselja in uživanja. Kar pa je najžalostnejše: moral si tam končati, kjer bi mogel z novo in večjo eneržijo začeti, da doseneš svoj cilj. Ali po tvoji izpovedi moram trditi, da se ti je vsaj ena želja izpolnila: »v zemlji domači, da truplo leži«, kakor poje naš Prešeren. To moremo trditi, ker si nekoliko minut, predno se te je dotaknil angel smrti rekel: »Ako poginem v Srbiji ni mi žal; v svoji sem zemlji poginil.«
Moramo se ločiti, mili rojak! Kratko je življenje in neskončna je smrt. Nas kliče dolžnost, da ne zamudimo vseh živih dan, a tebi želimo sladki mir in pokoj v bratski zemlji. Solze, ki rose oči prisotnih tisočev, tuga za teboj in sožalje za tvojo rodovino in dom, naj ti bode najlepši venec na tvoj prerani grob, ki ostane dolgo zelen. Večen ti spomin."

Takrat so mestu na sotočju Donave in Save pravili Belgrad ali Beligrad in so ga tudi svojevrstno skladnjali (v Belemgradu, iz Belegagrada, itd). Nekaj dni pred smrtjo, so dali natisniti tisoče razglednic s podobo Edvarda Rusjana. Po smrti so na isto razglednico v cirilici natislili osmrtnico z datumom smrti: 27.XII.1910! Niso se zmotili, le datum je napisan po pravoslavnem koledarju, ki odgovarja našemu datumu 9.1.1911. Vendar tragedija ni zasenčila njegovih junaštev na letalskih krilih.

VIP - Primorski dnevnik, 13.1.2008

Nova Gorica-Beograd – Edvard Rusjan
OB GROBU DOPRSNI KIP
Spomin na letalca povezuje naroda
7.7.2007


Bronast doprsni kip Edvarda Rusjana na marmoratem podstavku Janja Gombač, ideatorka kipa

 
Kip Edvarda Rusjana je postavljen med druge grobove  Župan mesta Nova Gorica  Mirko Brulc polaga venec na grob 

 
Med stevilnimi udeleženci so bili tudi bivši piloti Jugoslovanskega letalstva, ki so bili pobudniki za izgradnjo spomenika Na reljefu v marmorju lahko vidimo vklesano letalo, izdelano v Zagrebu leta 1910, s katerim se je Edvard smrtno ponesrečil v Beogradu 

 
 
Veliko število ljudi, med katerimi preko 80 gostov iz Slovenije, se je v nedeljo predpoldne udeležilo svečanosti, ki so jo priredili v čast prvega slovenskega letalca in nasploh enega pionirjev letalstva v Evropi, Goričana Edvarda Rusjana. V saboto je namreč poteklo 121 let od rojstva letalca, ki je v Gorici z bratom Jožetom brez velikih finančnih sredstev med leti 1909 in 1911 načrtoval, zgradil in preizkusil kar nekaj lastnih letal. Pot do temeljitega prodora v nastajajoči svet letalstva, mu je žal pretrgala usodna nesreča med letalskim preizkusom v Beogradu 9. januarja 1911. Z častmi, ki so jih deležni le heroji, so tedaj beograjske oblasti priredile mogočen pogreb za Rusjana, Slovenca iz Avstro-ogrske. Pokopali so ga na Aleji srbskih velikanov na osrednjem beograjskem pokopališču. Postavili so mu tudi nagrobno ploščo, za katero so vsa ta leta skrbeli Rusjanovi oboževalci iz vrst srbskih vojaških in civilnih letalcev. Pred nekaj leti se je premaknila tudi Slovenija, tako da so postali obiski v prestolnico nekdanje skupne države Jugoslavije kar pogosti. Tudi slovensko Veleposlaništvo v Beogradu posveča grobu vso pozornost. Veliko zaslug za povečano zanimanje Slovenije nedvomno nosi Zveza slovenskih častnikov iz Brežic, ki je lani poskrbela tudi za postavitev doprsnega kipa Edvardu Rusjanu na vojaškem letališču v Cerkljah, ki ga nameravajo sedaj po njem poimenovati. Letos so prizadevni člani Zveze poskrbeli, da so že obstoješo nagrobno ploščo nadgradili z manjšim spomenikom in Rusjanovim doprsnim kipom. Nedeljske svečanosti v Beogradu se je udeležil tudi novogoriški župan Mirko Brulc, ki je v imenu posoške občine na grob položil spominski venec. Po krajšem kulturnem programu, ki sta ga oblikovala srbski in slovenski gledališki igralec Aleksandar Gruden in Primož Jere, sta Rusjanu v čast prizorišče preleteli dve letali. Na slovesnosti so spregovorili veloposlanik Republike Slovenije Miroslav Luci, podžupan Beograda Zoran Alimpić in predsednik slovenskih častnikov Ernest Ferk. Vsi so v svojih nagovorih poudarili, da ne glede na razprtije zadnjih dveh desetletij, je Slovence in Srbe od nekdaj vezalo resnično prijateljstvo in Goričan Edvard Rusjan je postal eden od nosilcev utrjevanja teh vezi. 

VIP - Primorski dnevnik, 10.7.2007

*
*         *


Beograd, 9.1.2006
Svečanost ob 95-letnici smrti Edvarda Rusjana

Letalec je bil del skupne zgodovine


Grazia Rusjan, nečakinja Edvarda Rusjana na trdnjavi Kalemegdan Železniški tiri, na katere se je zrušilo letalo 9. januarja 1911

 
Sotočje Donave in Save v Beogradu Srečko Gombač

 
Nagrobni kamen v cvetju Skupina bivših slovenskih vojaških častnikov JLA se je poklonila Edvardu Rusjanu

          V oganizaciji Združenja bivših vojaških častnikov iz Brežic, se je konec tedna v Beogradu mudila večja skupina ljudi, ki je s svojo prisotnostjo želela počastiti 95-letnico smrti pionirja letalstva, Goričana Edvarda Rusjana. Mladi letalec je namreč 9. januarja 1911 našel smrt v letalski nesreči med poskusnim poletom v Beogradu. Tam je Edvard Rusjan tudi pokopan. Izleta v nekdanjo prestolnico skupne države Jugoslavije, so se udeležili tudi nekateri zamejci, med njimi Edvardova nečakinja, gospa Grazia Rusjan. Ob vsem tem velja predvsem poudariti dejstvo, da kljub krvavim dogodkom, ki so povzročili razkroj skupne države, so bivši častniki JLA iz Slovenije in Srbije ohranili prijateljske stike in jih v zadnjih letih še dodatno negujejo in razvijajo. K temu prav gotovo pripomore tudi pokojni Edvard Rujan, ki je s svojimi izumi, vratolomnimi poleti in nazadnje s tragično smrtjo bil kot povezovalni člen narodov bivše Jugoslavije. Zelo podobno vlogo opravlja še danes. Po razpadu skupne države, bi Beograd in Srbija lahko mirne duše prenehala z oblikami častitve Slovenca Rusjana, a tega ni napravila. V teh petnajstih letih so se vedno našli ljudje in društva, ki so skrbeli za vzdrževanje Rusjanovega groba na Novem pokopališču v Beogradu in ob obletnicah prirejali manjše svečanosti. Le-teh so se udeleževali tudi nekateri Slovenci, medtem ko se je uradna Slovenija za svojega rojaka pričela zanimati šele pred kratkim. 
          Izlet v Beograd je bil dvodnevem. Po prihodu v lepo mesto ob sotočju Donave in Save so si izletniki ogledali mogočno trdnavo Kalemegdan, z obzidja katere se lepo vidi prizorišče letalske tragedije, vzletišča in mesta, na katero se je zrušilo krhko Rusjanovo letalo. Slovenske goste je sprejel in jih vodl po prizorišču bivši general polkovnik JLA Stevan Mirković. Upokojeni general je tudi član skupine, ki je vsa ta leta skrbela za Rusjanov grob in za negovanje njegovega spomina. Omeniti velja tudi, da je bil v soboto 7. januarja pravoslavni božič, tako da je bila srbska prestolnica ovita v praznično vzdušje.
          Najbolj slovesen trenutek je bil v nedeljo predpoldne. Gostje iz Slovenije so obiskali Rusjanov grob in se z občuteno slovesnostjo spomnili na svojega rojaka. Slovesnost je še pridobila na pomembnosti in uradnosti, saj so se je udeležili tudi namestnica veleposlanika Slovenije v Beogradu, gospa Jadranka Šturm-Kocjan (veliko let je opravljala funkcijo generalnega konzula Slovenije v Trstu – vse zamejce prav lepo pozdravlja), vojaški ataše Slovenije Franc Ošnjak ter predstavniki vojaških in letalskih zvez Srbije in Črne gore. Po polaganju vencev je prisotnim spregovoril gosp. Srečko Gombač iz Izole, ki je pred kakim letom napisal knjigo o delu bratov Rusjan. Spregovorila sta še Čedomir Janjić, bivši ravnatelj Jugoslovanskega (zdaj srbskega) letalskega muzeja ter inž. Ljubiša Djordjević,  ki ima še največ zaslug, da se je grob ohranil. V vseh nagovorih je bilo moč zaslutiti odločno željo, da mora grob ostati tam, kjer je. To si želi tudi nečakinja Grazia Rusjan, kajti kljub spremenjenim političnim okoliščinam, ostaja Rusjan del skupne zgodovine in tradicije. Za grob pa naj bi odslej naprej skrbelo Veleposlaništvo reopublike Slovenije. 

VIP - Objavljeno v Primorskem dnevniku, 10.1.2006

*
*          *

Brata Rusjan zopet sprejeta v zgodovino rodnega mesta



 
 
S prisrčno in občuteno slovesnostjo so včeraj nekaj pred poldnem odkrili kamnito ploščo na pročelju hiše v ulici Cappella, kjer sta v začetku prejšnjega stoletja vrsto let prebivala in delala
pionirja letalstva, Brata Edvard in Jože Rusjan.
Plošča, ki jo je izdelal izolski umetnik Marjan Motoh, nosi trijezični napis, kot je bila v časih Rusjanov praksa avstrijske države. Prekrita je bila z evropsko zastavo, simbolom, ki je in želi biti v Gorici vse bolj doma, odkrila pa jo je nečakinja letalcev Grazia Rusjan.
Slovesnost je smiselno povezoval predstavnik ZSŠDI Vili Prinčič, velik poznavalec in ljubitelj zgodovine Rusjanov, kateremu gre tudi zasluga za tkanje mnogih stikov o tej zgodbi. S povezovanjem je Prinčič dejansko sintetično obnovil najpomembnejša dejstva v zgodovini goriških letalskih pionirjev, ki sta bila dolgo zamolčana, ker sta bila Slovenca.
Grazia Rusjan je obnovila življenjske etape slavnih stricev, ki sta prav v hiši v ulici Cappella dala duška njuni veliki bistrosti in ustvarjalnosti. Z letalskimi poskusi sta začela skupaj z redkimi drugimi pionirji v Evropi, v tem delu pa sta bila sploh edina. Rusjanova se je toplo zahvalila sedanjim lastnikom hiše, v kateri je nekoč kot deklica tudi sama živela, da so privolili v postavitev plošče, enak zahvalo pa je naslovila občinski upravi, ki je postopek izpeljala kar najhitreje.
Župan Vittorio Brancati je Rusjana uvrstil med zaslužne občane, ki so visoko ponesli ime Gorice v svet. Spomnil je na dejstvo, da je le kakih sto metrov vstran rojstna hiša Nobelovca Carla Rubbie (ta ima v resnici že več let spominsko ploščo na hiši, čeprav je živ in zdrav in niti ne toliko star, op. ur.). Župan pa je, tako kot že ob drugih priložnostih, izpostavil potrebo, da se zgodovina Goriške dopolni z vsemi manjkajočimi členi, mesto mora kot svoje sprejeti vse njegove kulture in komponente, kajti vsaka predstavlja del nezamenljivega bogastva.
Pozdravil je tudi novogoriški župan Mirko Brulc, ki je med drugim napovedal, da bosta Rusjana našla primerno mesto v tehničnem muzeju, ki ga pripravljajo v novi Gorici blizu železniške postaje. Nagovor je imel še avtor knjige o bratih Rusjan Srečko Gombač, slovesnosti pa je dal ton tudi nastop pevske skupine Sraka iz Štandreža pod vodstvom Bogdana Kralja. V presenečenje in pozdrav so na nebu v času proslave letela letala društva Josip Rusjan iz Nove Gorice.
Slovesnost je privabila tudi veliko gostov javnih delavcev in upraviteljev. Med njimi so bili senator Miloš Budin, generalni konzul Slovenije v Trstu Jože Šušmelj, odbornika Marko Marinčič in Damijan Terpin, predsednika slovenskih konzult na občini in pokrajini Igor Komel in Bernardka Radetič, predsednik SKGZ Rudi Pavšič in goriškega SSO Janez Povše, šempetrski župan Dragan Valenčič in še veliko drugih. (du)

Primorski dnevnik, 5.12.2004
 
 

UVODNIK

Bratov Rusjan dolga pot domov

Bogve, kako bi bilo, če bi Edvard Rusjan tistega nesrečnega januarja leta 1911 preživel letalsko nesrečo v Beogradu in bi lahko nadaljeval s svojim delom. Morda bi z leti dobili našega Bleriota, Voisina ali Lindbergha. Namesto čez Atlantik bi denimo kot prvi letel tja do Carigrada ali Moskve in Baltika. Bolj trdno in vidno kot se je, bi se zapisal v anale svetovne letalske zgodovine. Ali pa iz vsega tega ne bi bilo nič, ker bi ga nemara že med prvo svetovno vojno sestrelili nad kakšnim bojiščem, morda celo nad domačo soško fronto. Morda pa bi po vsem svetu zaslovel kot inovator in konstruktor, za kar je skupaj z bratom Jožetom kazal nesporen talent.

Malo fantazirati nič ne stane, kljub temu, da je zgodovina ubrala drugačno pot. Brata Rusjan sta imela pravzaprav smolo, da nista bila čistokrvna Italijana. Mati Furlanka pač za to ni bila dovolj, prevladalo je očetovo slovenstvo. Lahko si predstavljamo, kakšen mit bi iz njiju naredil fašizem, ki je rad poveličeval takšne ali drugačne pionirje in heroje, pa še na vzhodnem braniku tedanje »civilizacije« sta živela. Tudi pozneje bi bil lažje rešen marsikateri problem. Današnje debate o tem, po komu naj nosi ime letališče v Ronkah, sploh ne bi bilo, povsem logično bi ta čast pripadla Edvardu Rusjanu. Tako pa so, kot vemo, v ospredju drugačna merila in druga imena.

Goriški župan Vittorio Brancati je včeraj pošteno dejal, da je Gorica brata Rusjan umaknila v dolgoletno pozabo prav zaradi njune slovenske narodnosti, čeprav sta na začetku prejšnjega stoletja v tem delu sveta prva gradila letala in pogumno poletela, ko je bilo letalstvo povsod še v povojih. Čast in spomin nanju sta potem rešili Jugoslavija in Nova Gorica, z včerajšnjim odkritjem table na pročelju hiše, v kateri sta živela in gradila svoje letalne stroje, pa ju je Gorica ponovno sprejela za svoja. Župan je imel v družbi kolegov iz Nove Gorice in Šempetra zopet priložnost postaviti na svoje mesto kamenček dolgo neizpolnjenega goriškega mozaika. Tudi s tem dejanjem je mesto pokazalo, da želi zopet postali resnično srednjeevropsko, s tem, da si ponovno prisvaja vse to, kar je včasih nerazumno odklanjalo.

Dušan Udovič


 

 
 
Paolo Fina prekriva tablo z evropsko zastavo 
Poseg Vilija Prinčiča
Priložnostni nagovor Grazie Rusjan
 Prisotni predstavniki krajevnih oblasti

 
 
Grazia Rusjan odkriva spominsko ploščo
 Plošča je odrita
Župnik cerkve na Travniku blagoslavlja odkrito ploščo
Nagovor Srečka Gombača, pisca knjige o bratih Rusjan 

 
 Goriški župan Vittorio Brancati
 Med dvema županoma: na levi Vittorio Brancati (Gorica), na desni Mirko
Brulc (Nova Gorica – Slovenija)
 Zapel je tudi pevski zbor iz Štandreža pri Gorici
 Na desni je Marjan Motoh iz Izole, avtor spominske plošče

 
 
Popravili tablo na goriški hiši, grob v Beogradu pa sameva

Decembra lani so s preposto in obenem prisrčno proslavo na hišo v ulici Cappella 8 v Gorici pritrdili spominsko ploščo, ki mimoidoče opozarja, da sta tam pred skoraj sto leti živela brata Jože in Edvard Rusjan. V hiši pod Kostanjevico sta goriška brata snovala in izdelovala svoja letala, ki sta jih nato preizkušala najprej na Malih, nato pa na Velikih Rojcah. Namestitev table si je omislila nečakinja goriških pionirjev letalstva Grazia Rusjan z namenom, da bi Gorica dobila viden znak o zamislih in delu, ki sta ju k razvoju letalstva prispevala Goričana. O sami namestitvi smo obširno poročali, saj so na otvoritveni svečanosti bili prisotni predstavniki oblasti in kulturnih krogov z obeh strani meje, nismo pa od blizu objavili fotografije table.

Da smo se po tolikih mesecih ponovno povrnili na to temo, nam je narekoval obroben dogodek, ki je povezan s tablo. Napis na spominski plošči je trijezičen (v italijanščini, slovenščini in nemščini). Pri pripravi plošče, ki je delo izolskega umetnika Marjana Motoha, se je v nemškem besedilu prikradla majhna napaka oz. netočnost. To so opozorili nekateri nemščine vešči prebivalci Gorice. No, pred kakim tednom je bila netočnost odpravljena, tako da je sedaj tabla tudi jezikovno neoporečna.

V zvezi z Edvardom Rusjanom pa še tole. Po tragičnem poskusnem poletu daljnega leta 1911 v Beogradu so mladega pilota pokopali na tamkajšnjem pokopališču. Veliko let je bil grob zapuščen in malo ljudi je vedelo, kje se sploh nahaja. V zadnjih letih je zanimanje za Rusjane nasploh naraslo in tudi Edvardov grob na monumentalnem pokopališču na Rooseveltovi ulici v Beogradu je kar pogosto obiskan. Zlasti se na obisk s polaganjem cvetja odpravijo Goričani, ki se mudijo v prestolnici nekoč skupne jugoslovanske države. To je opravila tudi skupina mladih goriških Slovencev, ki je ne dolgo tega bila na obisku v Beogradu. Fanje so nam povedali, da so ves predel pokopališča, kjer se nahaja Edvardov grob, pristojne oblasti v zadnjih mesecih temeljito preuredile. Kljub prenovi pa Rusjanov grob še vedno daje videz zapuščenosti. Na stolpcih Primorskega dnevnika smo kar nekajkrat naslovili poziv slovenskim oblastem, naj s pomočjo svojega konzularnega osebja v Beogradu vendarle poskrbijo, da se grob uredi in da mu matični narod nekajkrat letno (na datum rojstva, smrti, prvega poleta itd.) uradno izrazi čast s polaganjem venca ali šopka cvetja. Kar nam je znano, se do danes to še ni zgodilo, pa čeprav smo trdno prepričani, da zasluži Edvard Rusjan večjo pozornost Republike Slovenije.

VIP - Primorski Dnevnik,  21. 8. 2005


 

Članek je bil objavljen v Jadranskem koledarju za leto 2000


EDVARD RUSJAN (1886 - 1911) -  SLOVENSKI PIONIR LETALSTVA
Ob 90-letnici prvega poleta

Četrtek 25.11.1909 je bil hladen, vendar lep in sončen dan brez vetra. Bilo je pred poldne. Na malih Rojcah, večji travnati poljani med Gorico in Štandrežem (približno tam, kjer sta danes goriški atletski in nogometni stadion), je zarohnel letalski motor. Najprej ne preveč prepričljivo, saj je motor nekoliko pokašljeval, po nekaj minutah pa je kašelj ponehal in naprava je začela veselo prepevati. Kot vsak dan v minulih dneh je pilot sedel na svoj sedež in krhko letalo se je začelo pomikati in majati na svojih kolesih hitreje in hitreje. V minulih dneh je to večkrat počel, da bi se privadil vožnji po tleh in se naučil obvladovati letalo. Vsakemu takemu dirjanju po zemlji so sledila manjša popravila na letalni napravi lastne izdelave. Nekajkrat mu je uspelo tudi odlepiti se od tal. Vendar šlo je bolj za skoke kot pa za prave polete. Škodoželjneži in taki, ki vedno vse vedo, so se mu porogljivo smejali in se norčevali iz njegovega letala. Pravili so, da skače kot kobilica. Edvard pa je čutil, da bo danes zanj napočil veliki dan in da bo njegov in bratov trud kronan z uspehom. Po daljšem zaletu se je letalo dvignilo in skok se je spremenil v pravi polet. Edvard je s svojo EDO 1 preletel v višini 2 metrov kakih 60 metrov daleč. Let je bil povsem stabilen in letalo je med kratkim poletom ubogalo na ukaze svojega graditelja in pilota. Ta let lahko smatramo za začetek Rusjanove letalske poti, obenem pa je to bil tudi prvi polet kakega Slovenca z motornim letalom lastne izdelave. Glas o sicer skromnem uspehu se je hitro razširil po mestu. Rusjan je bil nad doseženim uspehom navdušen in njegovo zaupanje do letala je zraslo. 

Lojze Nanut iz Štandreža:
Edvarda Rusjana in njegovega brata Jožeta sem spoznal, ko sem bil kakih osem let star in sem obiskoval osnovno šolo v Malem domu v Gorici. Pred tem smo o Edvardu že večkrat slišali in brali, ko je kot odličen kolesar zmagoval na kolesarskih dirkah. Brata sta napravila leseno lopo na Malih Rojicah nedaleč od Štandreža. Tam v bližini je avstrijska vojska imela jahalno šolo (Reitschule). Nedaleč stran je bila tudi velika mlaka, kjer smo se štanderžka mularija kopali. Jaz sem se rad motovilil okrog lope in mlajšega od bratov Rusjan, Edvarda spraševal o tem in onem. Kot vsi mladi fantje sem bil pač radoveden. “Ne bodi nestrpen, boš že videl, kaj bom napravil”, mi je z veliko mero potrpežljivosti odgovarjal Edvard. On je stanoval na severnem delu mesta, pod Kostanjevico. S tramvajen se je pripeljal do južne železniške postaje, od tam pa peš na bližnje Male Rojce. Vedno je s sabo kaj prinesel, kar mu je služilo pri izdelavi letala. Zelo sva se spoprijateljila in sem mu včasih pomagal pridržati to ali ono. Letalo je bilo precej drugačno od tistih, ki jih poznamo danes. Najprej sta brata napravila spodnja in zgornja krila, nato zadaj rep, potem pa še spredaj nek podaljšek, ki je bil podoben manjšemu repu. Večkrat je Edvard preizkusil svoj letalni stroj, ki pa je bolj poskakoval, kot pa letel. Rusjan je stalno nekaj popravljal in predelaval. Naposled se mu je eden od poskokov spremenil v daljši polet. Tega prizora ne bom nikoli pozabil.

V naslednjih dneh se je vreme nekoliko poslabšalo, tako da sta ta odmor brata Rusjan pridno izkoristila za razna popravila in izboljšave na letalu. V ponedeljek, 29. novembra je zopet prisijalo prijazno goriško sonce in Rusjan je bil z letalom že spet na travniku. Kljub zgodnji popoldanski uri se je na Rojicah zbralo kar nekaj radovednežev, med katerimi so bili tudi predstavniki vojaštva. Rusjan je bil tudi ta dan zelo previden. Začel je s poskakovanjem v krožni vožnji po Rojicah in se je šele potem odločil, da se bo preizkušal v daljšem letu. Motor je močneje zaropotal in letalo je začelo drseti po prostranem travniku. Ko je doseglo primerno hitrost, se je počasi odlepilo od tal in zatem v rahlem vzponu doseglo višino kakih 12 metrov. V tej višini je mirno letelo skoraj 500 metrov daleč ter se na drugi strani Rojc spustilo na tla.
Teden dni pozneje, 6. decembra 1909 je bilo letalo ponovno pripravljeno za polet. O nameravanem poizkusu se je hitro razvedelo, tako da so se na Male Rojce začele zgrinjati velike množice nediscipliniranih radovednežev. Zaradi nereda na travniku je prišlo do nesreče. Med preizkusom naleta, je letalu pot prekrižala kočija. Kljub zaviranju, je letalo zadelo obnjo. Letalo EDA 1 in kočija sta bila povsem uničena, konja hudo ranjena, kočijaž in Edvard pa na srečo nista utrpela poškodb. Za brata Rusjan je bil to hud udarec, saj sta morala vse začeti znova, kar pa zaradi pomanjkanja denarja in primernih tehničnih sredstev ni bilo tako preprosto.
Njihovi poskusi so v domačih krogih še vedno bili tarča zasmehovanja, porogljivosti in zbadljivk; vse drugače pa so Rusjana obravnavali v krogih vojaških oblasti in strokovnih združenj. O prvih poletih je o goriškem Slovencu pisalo dunajsko časopisje, ki je celo promoviralo nabiralno akcijo za pomoč pri nadaljnih preizkusih letenja. Če se je iz tega kaj izcimilo, ni znano, najbolj verjetno pa je, da pravega odziva na poziv ni bilo. Edino pomoč je Edvard našel le v krogu prijateljev in nekaterih goriških trgovcev. Zaradi bližine mesta tudi oblasti niso bile najbolj naklonjene temu, da bi Rusjan poizkuse opravljal na Malih Rojcah. Lokacija ni prijala niti mlademu graditelju, kajti polje nedaleč od Soče je bilo premajhno in okornemu letalu ni dovoljevalo vadbe zavojev in daljših poletov naravnost. 

Lojze Nanut iz Štandreža:
Spominjam se, da je Edvard ravno nameraval pokriti lopo s katramiranim kartonom, ko je prišel ukaz, da mora lopo takoj podreti in spraviti stran. Čim je Rusjan odšel, so tam začeli graditi veliko vojašnico, ki so jo dokončali kako leto po Rusjanovi smrti. V njej se je nastanila enota pionirjev, ki je imela nalogo graditi pontonske mostove. Urili so se kar ob Soči pod vasjo. Večkrat sem gledal njihovo početje. Bili so tako izurjeni, da so v manj kot uri usposobili most na čolnih, tako da je lahko čezenj brez večjih težav prešla topniška baterija. 

Primerno lokacijo sta brata našla ob cesti za Miren, v južnem predmestju Gorice. Leta 1909 je bil to velik travnik, kjer se je pasla drobnica. Domačini so prostrano ravan imenovali Velike Rojce. 

Lojze Nanut iz Štandreža:
Na Velikih Rojcah, med Štanrežem in Mirnom, sta Rusjana postavila nekoliko večjo lopo, če se prav spominjam je merila 10x12 m. Onkraj mirenske ceste je moj oče imel njivo zemlje, tako da sem precej pogostoma hodil tja dol. Takrat sem Rusjana že kar dobro poznal. Mami sem rekel, da grem rit plevel. S sabo sem vzel motiko, a sem jo po navadi vrgel v leho in stekel k hangarju, kjer sta Rusjana imela opravka z gradnjo letal. Poskušala sta napraviti tudi dva propelerja, vendar se nista obnesla. Edvard se je včasih jezil nad motorjem, češ da nima dovolj moči, da bi letalo lahko opravilo daljši polet.

Za takratne prometne razmere je sicer bilo izbrano vzletišče nekoliko od rok, vendar drugih možnosti v Gorici ni bilo. S to izbiro je Rusjan nehote postal ustanovitelj bodočega goriškega letališča. Njegovo letalo EDA 2 je bilo prvo, ki je tam vzletelo, v naslednjih desetletjih pa so na Rojcah vzletali in pristajali tisoči avioni. Po Rusjanovem odhodu v Zagreb, konec poletja 1910, so se na Rojcah pojavili prvi platneni vojaški hangarji, takoj nato pa vojaška letala. Gorica je postala sedež avstrijske vojaške letalske šole. Po prvi svetovni vojni pa je Italija zgradila veliko vojaško letališče in ustanovila letalsko šolo. Danes pa opravljajo Rojce vlogo športnega in turističnega letališča.
Na tem letališču je Edvard Rusjan opravil vse nadaljne poizkuse. Bil je izredno delaven snovalec in konstruktor novih in med seboj zelo različnih letah. Kljub pomankljivo opremljeni delavnici in skromnim finančnim sredstvom, mu je v dobrem letu in pol ob pomoči brata Jožeta uspelo zgraditi kar sedem letal. Goriškemu pionirju letalstva moramo priznati neverjetno iznajdljivost in vztrajnost, ki je niso omajali niti številni neuspehi. Med drugim je bil Edvard Rusjan prvi, ki se je v obširni Avstro-ogrski monarhiji dvignil z letalom lastne izdelave in da je znani avstrijski graditelj letal Etrich poletel šele nekaj dni po Rusjanu. Italijanski graditelj Caproni pa je svoje letalske poskuse opravili šele maja 1910.
 Iz hude zagate je Rusjana rešil premožni zagrebški tovarnar Mihajlo Merčep, ki ga je septembra 1910 povabil v Zagreb, kjer mu je nudil vse potrebno za nadaljevanje poiskusov in izdelavo novega letala.

Lojze Nanut iz Štandreža:
 Preden je odpotoval v Zagreb, si je Edvard pustil rasti brado. Pred odhodom so poleti 1910 v Gorici pripravili letalski miting. Na shod je prišel tudi neki francoski letalec pa nek Tržačan, ki se je menda pisal Vidmar. Mitinga se je udeležila velika množica radovednežev, ki mu je radostno ploskala, saj so ljudje mladega Edvarda kar oboževali. Zaradi šibkega motorja pa se mu polet ni najbolje posrečil. Bolje je šlo Francozu, ki je opravil daljši polet nad letališčem. Starejše ženske so kar poklekale, se prekrižale in vpile: “Čudež, čudež! Človek leti”! Vse je bilo enkratno, skoraj neverjetno! 
Takoj po njegovem odhodu v Zagreb, so na goriške Rojce prišli avstrijski letalci in so tam postavili pet hangarjev iz ukrivljene pločevine. Pripeljali so tudi letala, ki so se še kar dobro obnesla. Bila so sicer nekoliko težka in neokretna, vendar so dobro opravila svojo nalogo. Na robu naše njive so postavili veliko tablo z napisom, ki je opozarjal, da je nevarno hoditi prek letališča, ko letijo letala. Piloti so bili še kar predrzni in so počenjali razne vragolije. Med njimi je bilo tudi veliko Slovencev. Prišlo je tudi do nesreč. Prvi, ki se je smrtno ponesrečil, se je pisal Petrovič in je bil stotnik. Na mestu, kjer zdaj stoji spomenik članu italijanske kraljeve družine, Duca d’Aosta, so ponesrečenemu Petroviču postavili lep bronast spomenik v obliki orla s povešenimi krili. Ob izbruhu 1. svetovne vojne so ta spomenik odstranili.
Čim pa je zasmrdelo po vojni z Italijo, so hangarje razstavili in jih odpeljali proč, po vsej verjetnosti na Ajševico, kjer je avstroogrska vojska usposobila vojaško letališče.

Novo letalo, enokrilec Merčep-Rusjan je opravilo uspešen polet še sredi novembra istega leta. Pred petnajsttisočo množico Zagrebčanov je mladi Rusjan ponovil uspešen polet konec decembra, nakar je sledilo potovanje v Beograd na usoden letalski miting. V srbskem glavnem mestu se je 9. januarja 1911 komaj štirindvajsetletni Edvard Rusjan smrtno ponesrečil. 

Lojze Nanut iz Štandreža:
O Rusjanovi smrti v Beogradu se je hitro razvedelo. °e prej smo v časopisih brali, da se v srbskem glavnem mestu pripravlja velik letalski miting. Pravili so, da so večer prej opravili poskusni polet in je nastala hujša okvara na enem od kril. Zaradi okvare sta Rusjana prosila organizatorje naj preložijo mitig. “Nemogoče”, je bil odgovor, “kajti stekla je močna propaganda, tako da za jutri pričakujejo v Beogradu veliko množico. Poskrbljeno je bilo za veliko reklamo tako v Srbiji, kot tudi v sosednih deželah Avstroogrske, tako da bodo proti Beogradu vozili posebni vlaki s tisoči  navdušencev”, jima je bilo rečeno. Govorili so tudi, da je miting imel velik političen pomen, saj je zadobil vsejugoslovanski značaj. Vso noč sta Rusjana in njihovi mehaniki skušali popraviti okvaro, kar pa jim je le deloma uspelo. Ob vzletu je izgledalo, da bo vse v redu, po nekaj minutah pa je močnejši sunek vetra ponovno zlomil krilo in letalo je strmoglavilo ter padlo na železniški nasip pod beograjsko trdnjavo Kalemegdan. Težko ranjenega Edvarda so potegnili iz razbitine krhkega letala in ga takoj odpeljali v bolnišnico. Zaradi zloma hrbtenice in drugih poškodb je Edvard umrl že tisti večer. Izgubili smo heroja, našega idola, ki je goriškim Slovencem veliko pomenil, saj so nas njegovi uspehi navdajali s ponosom. Vse je govorilo samo o njem. V naslednjih dneh so časopisi veliko pisali o nesrečnem dogodku in o veličastnem pogrebu, ki so ga Edvardu Rusjanu pripravili Beograjčani.

Novembra 1986 so goriški slovenski kulturni in športni krogi  dostojno zabeležili in proslavili 100-letnico rojstva svojega rojaka Edvarda Rusjana. Pobuda je bila vključena v niz prireditev ob 5. obletnici odprtja goriškega Kulturnega doma. V ta namen so priredili dokumentarno razstavo o življenju in delu Edvarda Rusjana, ki jo je pripravil Tehnični muzej Slovenije. Razstavo je popestril še praktični del, kjer so svoje letalske in ladijske izdelke predstavili raznih modelarji z obeh strani meje. Čez nekaj dni pa je bila na vrsti še predstavitev knjige Letalstvo in Slovenci. Knjigo je predstavil njen avtor Sandi Sitar. Na prireditvah, posvečenih Rusjanu, pa smo pogrešali prisotnost neslovenske Gorice, zlasti tiste uradne. Na proslavi ob otvoritvi razstave predstavnikov oblasti ni bilo. Šušljalo se je, da jih ni bilo iz protesta zaradi nesrečnega incidenta na morju v tržaškem zalivu (iz patruljnega čolna jugoslovanske obmejne policije so streljani na italijanski ribiški čoln in pri tem ubili ribiča iz Gradeža). Iz istega razloga v Kulturnem domu ni bilo niti novogoriških predstavnikov oblasti. Proti komu so oboji protestirali ni povsem jasno. Za goriške Slovence je bila predvsem zaskrbljujoča odsotnost krajevnih oblasti, ki so s tem samo potrdile, da smo jim trn v peti in da se do nas vseprevečkrat obnašajo, kot da bi naši ljudje ne bili državljani te države in jim prav vsaka stvar prav pride, da v nas najdejo grešnega kozla. Škoda, kajti s to nerazumljivo in deloma (ne)premišljeno potezo jim je uspelo preprečiti, da bi širša javnost spoznala izjemne dosežke someščana Edvarda Rusjana, enega prvih evropskih pionirjev letalstva. Malokatero evropsko mesto se lahko ponaša s čim podobnim. Kjerkoli bi po njem brez oklevanja poimenovali kako ulico ali trg, rodno mesto pa nanj kratkomalo pozabi. Niti skromne spominske plošče na rojstni hiši ni vreden. Odgovor na “Kdo ve zakaj?” je sila preprost, le učakali ga v uradni obliki najbrž ne bomo nikoli. 

Gradivo za sestavo tega prispevka prihaja iz zapisov in študij raznih avtorjev ter iz knjige Letalstvo in Slovenci, ki je izšla leta 1985 izpod peresa zgodovinarja Sandija Sitarja. Glavni vir pa predstavlja knjiga “Edvard Rusjan”, ki jo je napisal goričan Zlatko Bisail in je izšla pri Mladinski knjigi leta 1958. Bisailova knjiga velja za eno najpopolnejših in najverostojnejših zapisov o življenju in delu goriškega pionirja letalstva. Zlatko Bisail (1905 - 1987), tudi sam izumitelj, modelar ter snovalec in načrtovalec številnih iznajdb in izboljšav na različnih tehnoloških področjih, je posvetil več desetletij raziskovanju Rusjanovega življenja ter njegovih prizadevanj za pionirsko delo v letalstvu. Bisail se je  preizkusil tudi v slikarstvu in je na podlagi raznih fotografij naslikal Rusjanov portret. 
Dodatne in ponekod zelo podrobne ter dragocene podatke o Rusjanu mi je pred kakimi desetimi leti med daljšim pogovorom posredoval sedaj že pokojni Lojze Nanut, znani gostilničar iz štandrežkega Pilošča. 
 

15.8.1999
(Objavljeno v Jadranskem koledarju za leto 2000)