Edvard RUSJAN
Trst 6.7.1886 - Beograd 9.1.1911

 
Fotografije na tej spletni strani so avtorsko zaščitene in jih ni mogoče reproducirati v komercialnem namene. Vsi, ki bi jih želeli uporabiti na lastnih spletnih straneh, morajo za to zaprositi gospo Grazio Rusjan, nečakinjo bratov Rusjan: palpersempre@gmail.com

 






 








 


 
Edvard Rusjan se je rodil v Trstu 6. julija 1886, kamor se je oče Franc, goriški Slovenec, preselil zaradi delovnih obveznosti. Mati Grazia Cabas pa je bila Furlanka iz Medeje. V tistem času Slovenija še ni obstajala. Dežeda je bila del avstro-ongrskega cesarstva.

 

 
Mati Grazia Cabas
Starša Franc Rusjan in Grazia Cabas

 
Po povratku v Gorico je oče, družinski poglavar številne družine, odprl novo delavnico za izdelovanje sodov. Edi Rusjan se je posvečal tudi športni dejavnosti, saj se je aktivno bavil s kolesarstvom, ki je tedaj veljalo za nekako simbolno novo športno panogo na prehodu v novo stoletje. Veselje za letalstvo pa Edija prevzame leta 1905, ob strastnem prebiranju razne strokovne literature ter ob stalnem zasledovanju vseh novosti na tem, izrazito novem področju.

Leta 1908 Edi v očetovi delavnici iz bambusovih palic ter lepenke zgradi svoje prvo letalo, katero hudomušno krsti za "Trapola de carta - papirnata vragolija". Na leseni steni delavnice pa se vidi ponosen napis "Fabrique technique d'aeroplans Rusjan - Tovarna letal Rusjan".


 
"Trapola de carta" "Papirnata vragolija" - Prvi izmed dolge serije Rusjanovih letal, še brez motorja (1908)

 
Edi Rusjan pri delu - Gorica, ulica Cappella št. 8 - Leto 1909

 
Pepi in Edi zamenjujeta vijak na letalu Eda I (1909)

 
Edvardov brat Jože (Pepi), po poklicu mehanik

 
Edvardu postaja vse bolj jasno, da bi s primernim motorjem lahko dosegel mnogo več. V dneh 8. ter 9. septembra 1909 se udeleži srečanja letalskih pionirjev v kraju Montichiari blizu mesta Brescia v severni Italiji. Tam si nabavi svoj prvi motor. Bil je to 25-konjski motor Anzani francoske izdelave, s katerim je štiri mesece prej Francoz Bleriot prvič preletel Rokavski preliv. Za Edvarda bo to motor za prvo od letal, ki jih je tudi sam izdelal.

Leto 1909 predstavlja pomemben mejnik v zgodovini letalstva: zaradi naraščanja zanimanja okrog te dejavnosti ter tekmovanj in srečanj, kjer se preizkušajo nove tehnične rešitve, se vedno bolj uveljavlja tudi praktična možnost letenja v civilne namene. Po dosežkih bratov Wright, ki so kot prvi rešili problem dolžinskega in stranskega ravnovesja letala, se prične tekma za dosego višinskega in časovnega rekorda v letenju. V to mrzlično vzdušje se vključita tudi brata Rusjan s svojimi poskusi.


 
To je prototip letala Eda I; ima dve krmili, eno spredaj in eno zadaj. Pozneje bo prednje krmilo odpravljeno (1909)

 
Njihovo letalo "EDA I" je dvanajst metrov dolgi dvokrilec z osemmetrsko širino kril. Poleti prvič dne 25. novembra 1909: njegov let je 60 metrov dolg, na višini dveh metrov. Nekaj dni pozneje, točneje 29. novembra pa je polet dolg že kar 600 metrov. Letalski poskusi se vršijo v Gorici, na področju Malih Rojc.

 
EDA I. Leta 1909 opravi prvi uspeli polet nad Malimi Rojcami v Gorici. Pri prvih poskusih doseže višino 2 m, daljavo pa 60 m. Že nekaj dni pozneje pa bistveno popravi te rezultate, saj leti že 12 m visoko ter 600 m daleč. Letala, ki jih zgradi po tem, vzletajo na travnikih blizu Mirna, kjer brata Rusjan najameta tudi lopo, ki jima služi za delavnico

 
Mogoče bo to izgledalo malenkostno v primerjavi z rezultati, ki so jih takrat dosegali v ZDA ter v Franciji, vendar je treba upoštevati, da sta bila brata Rusjan istočasno načrtovalca, konstruktorja ter pilota. Onadva niti nista mogla razpolagati z načrti ter patenti bratov Wright ali pa s finančnimi sredstvi Francoza Bleriota. Prve dni decembra 1909 pa Edvard Rusjan v novem poskusnem poletu doseže že lepo višino 12 metrov.

 
Proti koncu leta 1909, ko je v polnem teku izgradnja drugega Rusjanovega letala, se ob njem fotografira celotna Rusjanova družina: Edvard (Edi) - kleči, Josip (Pepi) - na skrajni desni, Luisa (Gigia) na letalu, starejša sestra Anita ter mali bratec Antonio (Tunin) - za Edvardom; na skrajni levi sta starša Franc in Grazia

 
EDA II. To letalo predstavlja s tremi krili ter motorjem na zadku le eno od tolikih različic pri iskanju optimalne stabilnosti (1909)

 
Trokrilec EDA II je že vseboval nove tehnične rešitve: krmila so bila vgrajena pred krili, motor pa za krili. Letali EDA III in po vsej verjetnosti tudi EDA IV pa sta bili dvokrilni, zgrajeni po osnovnem konceptu prvega letala EDA I. Pozneje sta se brata Rusjan posvetila izdelavi enokrilcev. Polet EDE II pa se ni obnesel, saj je bilo letalo povsem razbito, k sreči pa Edvard Rusjan ni utrpel telesnih poškodb.

 
EDA II strmoglavi - k sreči Edi ne utrpi telesnih poškodb in se lahko nastavi fotografu ob razbitinah letala (1910)

 
Ena izmed Rusjanovih sestra, Luisa - Gigia, stoji bratoma ob strani pri vseh letalskih poskusih ter skrbi za šivanje platen iz katerih so sestavljena letalska krila.

 
Sestra Luisa (Gigia) pomaga bratoma s šivanjem platna za krila letala

 
Brata Rusjan se z vse večjo vnemo mrzlično posvetita delu.  Zuporabo vedno istega motorja zgradita v prvih mesecih leta 1910  kar šest novih letal.

 
Ogrodje enokrilca
 EDA III - trokrilec

 
Med drugim poskrbita tudi za preselitev delavnice iz domačega dvorišča v neko lopo blizu Mirna, v neposredni bližini travnikov, katere že uporabljata za poskusne polete ter tudi za javne prikaze letenja publiki. Prav na tem mestu bo nekaj let pozneje nastalo goriško-mirensko letališče. Letali EDA V ter EDA VII dobro opravita vse letalske poskuse, kar Edvarda prepriča, da na velikonočni ponedeljek, 28. marca 1910 pred publiko nastopi na prvi letalski prireditvi.

 
EDA V. Ta enokrilec opravi najboljši polet. Leta 2000 izdelajo kopijo tega letala v Sloveniji in Emil Novak z njim poleti nad Ajdovščino

 
Dne 29. junija 1910 pa Edvard nastopi z letalom EDA VI na drugi letalski prireditvi, katere se udeležita tudi dva pilota iz Celovca, slovenski letalec Zablatnik ter nemec Heim z dvema serijsko izdelanima Wrightovima letaloma. EDA VI poleti kar 40 metrov visoko ter v širokem krogu preleti mirensko polje. Prav to je bil do tedaj najbolje uspeli goriški Edvardov polet.

 
EDA VI nad mirenskim poljem, na višini 40 m. To letalo sodi med uspešnejše modele bratov Rusjan

 
EDA VII je grajen kot dvokrilec, a s to posebnostjo, da je spodnje krilo precej krajše od zgornjega. Toda prav z izgradnjo tega letala brata Rusjan dokončno izčrpata lastna finančna sredstva, kot tudi prihranke očeta Franca. Poskušata pridobiti tudi zunanjo finančno pomoč v Franciji, v Avstriji in na Madžarskem, toda zaman.

 
EDA VII - Dvokrilec s krajšim spodnjim krilom (1910)

 
Avgusta meseca 1910 Edvard na kolesarski dirki spozna zagrebškega poslovneža Mihajla Merćepa. Ta mu predlaga, da bi z združenimi močmi nadaljevala na poti letalstva. Brata Rusjan z veseljem sprejmeta ponudbo ter se preselita v Zagreb, polna navdušenja ter poguma, saj se jima zdi vse bližja uresničitev želje po ustanovitvi  tovarne za serijsko izdelavo in prodajo letal.

 
Zagreb 1910. Brata Rusjan pripravljata prvo Rusjan-Merćepovo letalo

 
Edi in Pepi pri delu v Zagrebu. Njune sanje se zdijo že uresničljve, saj tu razpolagata z vsem potrebnim materialom ter s primerno halo

 
Prvo letalo zgrajeno v Zagrebu (1910). Vzleti lahko že po 28 metrih zaleta, kar predstavlja svetovni rekord; doseže višino 400 metrov ter pristane že po 60-70 metrih

 
Edvard tik pred poletom. Za letalom stoji častni vojaški vod (Zagreb, 1910)

 
Tudi prototip "Sokol" je izšlo iz Zagrebškega delavnice (1910)

 
Septembra meseca istega leta se brata v Zagrebu lotita gradnje letal za komercializacijo. Prototip je opremljen z motorjem "Gnome" s 50 konjskimi silami ter je nared že meseca novembra. Letalo je sposobno vzleteti že po 28 metrih zaleta, kar predstavlja svetovni rekord. Merćep ter Rusjana načrtujeta letalsko turnejo po raznih balkanskih mestih. Najprej je na vrsti uspeli nastop v Zagrebu, takoj za tem pa, 8. in 9. januarja 1911, v Beogradu.

8. januarja 1911 so v Beogradu zaradi zelo močnega vetra neugodne razmere za letenje. Tudi naslednji dan veter ne pojenja, toda Edvard je neučakan in ne želi razočarati številne publike. Čeprav mu to odsvetujejo, vseeno poleti ter opravi več preletov na področju beograjske trdnjave Kalemegdan, v neposredni bližini sotočja Donave in Save. Številna publika je navdušena a ravno tedaj pride do tragedije: sunek vetra nenadoma zlomi levo krilo letala, katero neizbežno strmoglavi na železniško progo, ki pelje ob vznožju trdnjave. Razbitine letala pod seboj pokopljejo pogumnega letalca Edvarda Rusjana, kateri izdihne kmalu za tem, ob prevozu v bolnišnico.


 
Fotograf, ki se je postavil, da ovekoveči Rusjanov polet nad Beogradom, je posnel že padajoče letalo, takoj po tem, ko mu je močan sunek vetra polomil krilo (Beograd, 9. januarja 1911)

 
Razbitine letala ob železniski progi, pod Kalemegdansko trdnjavo v Beogradu. Edvard izdihne med prevozom v bolnišnico

 
Vest o letalski tragediji hipoma obide mesto ter o njej prizadeto poročajo vsi mestni časopisi. Beograjčani se množično ter sočutno udeležijo pogrebnega sprevoda, saj za krsto stopa kar 14.000 ljudi.

 
Slovesni progreb Edvarda Rusjana v Beogradu januarja 1911, katerega se je udeležila ogromna množica ljudi (govori)

 
Iz goriškega tednika Primorski list z dne 12. januarja 1911 (19. leto, številka 2, druga in tretja stran). Ta časopis primorskih Slovencev je izhajal ob četrtkih

Naš someščan, letalec Rusjan, žrtev nesreče.

V ponedeljek, proti večeru, se je v našem mestu kot blisk razširila vest, da so starši Edvarda Rusjana iz Beograda prejeli telegram z žalostno novico o sinovi smrti v letalski nesreči. Ta vest je globoko prizadela vse meščane Gorice, ne glede na narodnost. Današnji telegrami žal potrjujejo to novico. V enemu izmed teh je zapisano:

"V ponedeljek je letalec Rusjan organiziral poskusni prelet v Beogradu, blizu tamkajšnje trdnjave, vendar je strmoglavil iz višine 20 metrov, ravno pod obzidje trdnjave ter je po nekaj minutah podlegel zadobljenim poškodbam. Rusjan je poletel kljub močnemu vetru. Uspelo mu je preleteti Savo ter leteti v smeri od trdnjave do železniškega mosta, oddaljenega 1 km. Na poti nazaj je letalo strmoglavilo zaradi močnega sunka vetra.
Kot znano, je Rusjan lansko leto ter leto prej v Gorici opravil več letalskih poskusov z letali, katere je tudi sam izdelal. Nato je odšel v Zagreb, kjer sta z Merćepom realizirala letalo, ki mu je bilo v veliko zadoščenje, saj je z njim požel na zagrebški letalski prireditvi velik uspeh.
Po tem je nameraval leteti še v Beogradu, Sofiji ter Carigradu. A ni mu bilo usojeno, da bi dočakal konec te turneje. Usoda ga je doletela že v prvem od treh mest, Beogradu, kjer je ugasnilo njegovo mlado življenje."

"Včeraj, nekaj pred poldne, se je na občinske stroške vršil pogreb slovenskega letalca Rusjana, kateri je 9. tega meseca podlegel pošodbam, ki jih je zadobil ob strmoglavljenju letala v Beogradu. Pogreba se je udeležila nepregledna množica, princ Jurij a je na krsto dal položiti venec cvetja. Beograjski trgovci so sklenili, da poskrbijo za nagrobni spomenik.

V nadaljevanju je časopis na istih straneh objavil še kratko vest, pravzaprav žalostno naključje, da so vsi trije letalci, katere so goričani občudovali prejšnje poletje (1910) na letalskem mitingu, podlegli podobni usodi: Zablatnik (prav on je v zrak popeljal prvo letalsko "turistko", goričanko Ano Rys Ferlan) ter Heim sta postala žrtvi dveh različnih letalskih nesreč. Heimu je bi padec iz višine 200 metrov usoden, saj je izgubil življenje, ravno tako kot naš Rusjan. Vsi trije so utrpeli, tako zaključuje časopis, skoraj enako letalsko nesrečo. Le kdo bi si lahko kaj takega mislil?"

*

*                  *


NA POGREBU LETALCA EDVARDA RUSJANA V BEOGRADU JE GOVORIL SLOVENEC DR. NIKO ZUPANIČ

V četrtek 9.1.2008 je minilo 97 let od tragične smrti enega od svetovnih pionirjev letalstva, Goričana Edvarda Rusjana.  Smrt ga je doletela med poskusnim poletom v Beogradu, ko je močan sunek vetra-košave zlomil krilo krhkega letala med poletom nad sotočjem Donave in Save. Letalo se je zrušilo na železniško progo tik pod mogočno trdnjavo Kalemegdan. Za mladega Goričana ni bilo več pomoči. Za posledicami hudih poškodb je umrl med prevozom v bolnišnico. Če bi letalo strmoglavilo le nekaj metrov stran, bi padlo v vodo in pogumni letalec bi se po vsej verjetnosti rešil. Iz nekaterih virov izhaja, da si je Rusjan pred poletom slekel težko usnjato vetrovko, kajti računal je na možni padec ali pristanek v vodi. Žal je usoda hotela drugače. O Edvardu Rusjanu, njegovem bratu Jožetu, o njunih prizadevanjih pri zasnovi in gradnji letal, o poskusih letenja,  o uspehih in neuspehih v Gorici in kasneje v Zagrebu v letih 1909 in 1910 je bilo veliko napisanega, povedanega in objavljenega. Veliko je bilo napisanega tudi o pogrebni svečanosti. Beograjske oblasti so mlademu Sokolu, kot ga je med žalnim nagovorom imeloval znani srbski pisatelj Branislav Nušić, pripravile veličasten pogreb z udeležbo več tisoč ljudi. Z vencem je bil prisoten tudi predstavnik srbske kraljeve družine Kljub temu, da je Rusjan bil avstro-ogrski državljan, so ga Srbi imeli za krvnega brata in so bili nanj zelo ponosni. Pokopali so ga na osrednjem beograjskem pokopališču na predelu, kjer imajo svoj tihi dom velikani iz srbskega sveta znanosti, umetnosti in politike. Njegov grob so pred kakim letom uredili letalski krogi iz Slovenije ter nad že obstoječo ploščo postavili doprsni kip. 
V nobenem zapisu, ne knjigi o Rusjanu pa ne najdemo podatka, da je glavni govor pri pogrebu imel Slovenec dr. Niko Zupanič, po rodu iz Bele Krajine, ki je takrat živel in delal v Beogradu. Bil je mednarodno priznan etnolog, antropolog, zgodovinar in diplomat ter je bil pred in po prvi svetovni vojni zaposlen v Etnološkem inštitutu v Beogradu. Bil je tudi član Jugoslovanskega odbora, ki je deloval v Londonu med prvo svetovno vojno. Na Internetu dobimo o njem marsikaj zanimivega, začuda pa v Enciklopediji Slovenije ni o njem niti besede. Njemu, Slovencu je bil torej zaupan osrednji govor pri pogrebu Edvarda Rusjana. Govoril je v sloveščini, pa čeprav se tu pa tam v govoru, bodisi jezikovno, kot tudi v načinu podajanja čuti vpliv srbščine. Na enem mestu Zupanič celo pravi, da je slovenščina narečje. Kar nam je znano, ta govor ni bil objavljen še v nobeni zgodovinski knjigi oz. zapisu o bratih Rusjan. Govor je v celoti objavil goriški časopis Soča z dne 19.1.1911. Zaradi zanimivih odtenkov in svojevrstnih primerjav, ga prinašamo v celoti. Tako piše Soča:

Novo Vreme (časopis – op. ur.) iz Belegagrada prinaša govor, katerega je govoril Slovenec dr. Niko Zupanič ob Rusjanovem pogrebu. Govoril je ta govor, ko so prinesli krsto iz katoliške cerkve tik avstrijskega poslaništva in jo postavili na mrtvaški sprevodni voz. Zamrli so poslednji akordi žalnice, ki jo je svirala vojaška godba 6. pešpolka, nato je začel govoriti dr. Niko Zupanič:

»Mrtvi rojak, ti si dal življenje v zemlji Srbiji, pustil si dušo med Srbi, ki so po krvi in jeziku skoraj isti, kakor narod, kateremu pripadaš ti in lahko bi ti izrekel poslednji pozdrav v jeziku te zemlje, ali naj ti bode izrečen v Tvojem narečju. 
Tragična je tvoja smrt, mili rojak, in ta zimski dan, ta metni dan odgovarja čustvom našega srca, katerega čutimo zaradi tebe. Težko nam je pri srcu za tebe v tej zimski predpodobi smrti, ali še težje bi nam bilo za tebe, da si umrl v cvetoči pomladi kakor si ti, lep, mlad, cvetoč in poln nad. Res neizbežen je prirode zakon, da mora vse umreti. In če se težko ločimo od starih znancev in sorodnikov in nam ločitev bridke seka rane, tem huje se nam krči srce, kadar kdo gre iz tega sveta »ante diem«. Izgledaš mi kakor mladi cvet, katerega slana zamori iznenada na polju. Podoben si mlademu hrastu na gori, katerega je nevihta izruvala in pobila na tla.
Kakor Sokol si se vzpel pod oblake, mili rojak, pod nebo v kraljestvo zraka, da zavladaš višinam in daljinam. Ali pal si kakor od bliska zadet mrtev na tla ti slovenski Ikaros. Sovražni so človeku elementi narave, ker duh njegov stalno teži za tem, da si jih upokori in jih podvrže, vpreže njihovo moč v korist človeštva. Podjarmiti si hotel sebi cesarstvo Pola in dobro si napredoval v svoji hrabrosti, ali bil si vendar še prešibak, bil si zahrbtno prijet od sovražnega elementa in pal si iz višin. 
V zemlji slovenski, ne daleč od izvira Save si zagledal dan življenja, a našel si svoj konec na kraju Save, kjer hiti v objem našemu staremu slovanskemu Dunavu. Krasen srebrn pas je Bog dal z reko Savo za vez našim jugoslovanskim narodom, po katerih ona teče: a kulturni pijonirji in rodoljubi, med katere si spadal tudi ti mrtvi rojak, utrjevali so in množili vezi med temi zemljami. S svojim izumom in junaškim duhom pokazal si svetu, da se tudi tvoj mali slovenski narod udeležuje pri reševanju velikih svetovnih problemov, ali nisi pozabil svojega pokoljenja in svojih najbližjih rojakov. Tvoje misli privlačivala je trojna privlačna moč, v smeri toka Save, med krvne brate. In poletel so izpod Triglava, kakor orel niz našo Savo v Zagreb in Belgrad. Neprevarljiva je moč krvi in potencialne sile čustvenih misli, ki spe v nji. Prebude se z elementarno silo prej ali slej in privro na dan. In kakor na sodni dan glas trombe dobre in hudobne, tako združi sorodnost krvi in jezika gotovo enkrat rodove enega plemena, v silni zbor naroda.
Slovencem kako da je sojeno umirati po obzidjem Belgrada. V petnajstem stoletju posekali so divji Madžari vladarja slovenske zemlje, Ulrika Celjskega, ki je bil zet srbskega gospodarja Jurija Brankovića iz Smedereva. Da bi mogli streti turško barbarstvo, borili so se tudi slovenski mladeniči pod zidovi Belgrada. In mnoga hekatomba Slovencev močila je s svojo krvjo tla, kjer si ti, mrtvi rojak, pustil svojo dušo. V živem spominu je ostal Belgrad in dogodki okoli njega potomcem izginulih junakov. In ne poje brez vzroka slovenska narodna pesem:
 Stoji, stoji tam Beligrad,
 za gradom teče rdeča kri,
 da bi gnala mlinske kamne tri.
Mrtvi rojak, ti nisi prišel v Belgrad borit se oborožen s puško in mečem, ni politično. Danes sije nad Belgradom solnce svobode. Ti si prišel bratom Srbom pokazat, kako se znajo Slovenci boriti tudi z uma svitlim mečem.
In tudi na tem polju imel si ti zgled in primer v prošlosti Belgrada. Soroden tebi po duhu, proučeval je pod Belgradom, sin slovenske kmetice Jurij Vega, balistiko. Uporabljal znanje iz matematike in tehnike, ter izumil nove topove za obleganje trdnjave, kateri je vzel Lavdon Turkom.
Ni ti bila, mrtvi rojak, pot življenja s cvetjem posuta. Imel si mnogo skrbi, mnogo zatajevanja, a malo veselja in uživanja. Kar pa je najžalostnejše: moral si tam končati, kjer bi mogel z novo in večjo eneržijo začeti, da doseneš svoj cilj. Ali po tvoji izpovedi moram trditi, da se ti je vsaj ena želja izpolnila: »v zemlji domači, da truplo leži«, kakor poje naš Prešeren. To moremo trditi, ker si nekoliko minut, predno se te je dotaknil angel smrti rekel: »Ako poginem v Srbiji ni mi žal; v svoji sem zemlji poginil.«
Moramo se ločiti, mili rojak! Kratko je življenje in neskončna je smrt. Nas kliče dolžnost, da ne zamudimo vseh živih dan, a tebi želimo sladki mir in pokoj v bratski zemlji. Solze, ki rose oči prisotnih tisočev, tuga za teboj in sožalje za tvojo rodovino in dom, naj ti bode najlepši venec na tvoj prerani grob, ki ostane dolgo zelen. Večen ti spomin.«

Takrat so mestu na sotočju Donave in Save pravili Belgrad ali Beligrad in so ga tudi svojevrstno skladnjali (v Belemgradu, iz Belegagrada, itd). Nekaj dni pred smrtjo, so dali natisniti tisoče razglednic s podobo Edvarda Rusjana. Po smrti so na isto razglednico v cirilici natislili osmrtnico z datumom smrti: 27.XII.1910! Niso se zmotili, le datum je napisan po pravoslavnem koledarju, ki odgovarja našemu datumu 9.1.1911. Vendar tragedija ni zasenčila njegovih junaštev na letalskih krilih.

Vili Prinčič
Primorski dnevnik, 13.1.2008


 
Edvardov grob na beograjskem pokopališču (1915)

 
Edvardov brat Pepi, kateri ni nikoli želel poleteti, je po bratovi smrti v Zagrebu izdelal še dve letali. Dve leti pozneje pa je dokončno opustil to dejavnost in se preselil v Argentino. Obdobje tehnološkega napredka, kateremu je nedvomno tudi sam veliko prispeval, je bilo za njim.

*****


Mnoge izmed nas pot večkrat zanese v bližnjo Slovenijo. Običajno se podamo do Nove Gorice. Prav v tem mestu lahko obiščemo tudi spomenik, katerega je mesto posvetilo Edvardu Rusjanu, našemu prvemu letalcu. Nahaja se prav v centru mesta ter v stilizirani obliki predstavlja letalo z zlomljenimi krili.

Strokovna letalska literatura ter zgodovinski viri iz Avstrije, Slovenije ter iz področja nekdanje Jugoslavije upoštevajo Edvarda Rusjana kot prvega letalca. Datum njegovega rojstva ter obletnico njegovega prvega poleta častijo in proslavljajo z letalskimi mitingi, zgodovinskimi fotografskimi razstavami ter drugimi prireditvami v Sloveniji ter, vsaj ta zadnja leta, tudi v Gorici. Z namenom, da bi primerno obeležili 90. obletnico prvega Rusjanovega poleta, so leta 1999 v Solkanu blizu Nove Gorice z letalom večkrat poleteli pod obokom tamkajšnjega znamenitega železniškega kamnitega mostu, ob velikem navdušenju prisotnega občinstva. Prvega junija 2000 pa je gospod Albin Novak, letalski konstruktor ter pilot, predstavil publiki svoje letalo, kopijo Rusjanove EDE V, s katerim je tudi poletel nad ajdovskim letališčem, ob velikem odobravanju publike.

Leta 1999 je odkril nov asteroid, ki je bil imenovan Rusjan 19633 (glej spletno stran Jet Propulsion Laboratory- California Institute of Technology in NASA) in 19.633 Rusjan (Wikipedia)


 
 
Članek je leta 1979 v Long Beachu v Kaliforniji našel Fulvio Chianese, sicer kapetan letalske družbe Alitalia. Italijanski pilot se je takrat namreč mudil v tovarni letal Mc Donald Douglas, kjer so usposabljali pilote za letenje na njihovih letalih.

 

 
 
Angleški
Španščini